26.12.2005

Duhovniška tovarišija

Zvonec, ki opozarja na prihod obiskovalca v šturskem župnišču je zelo zanimiv in če se na dogovorjeno sredo, včasih pa tudi na kakšen ponedeljek, Marko ne spomni pravočasno izklopiti te čudežne naprave, potem je od devetih pa tam do devetih in pol, na vsekih nekaj minut slišati glas podoben tistim na železniški postaji, ki najavlja, pa ne prihod vlaka, ampak prijatelja – duhovnika. Tistemu zvoku sledi vesel, navdušen sprejem prijatelja.

Združeni ob oltarju v Vrhpolju

Duhovniki, ki smo imeli milost svoj duhovniški klic prepoznati ali pa skrbno gojiti in oblikovati v tovarišiji gibanja POT, se še kako dobro zavedamo, da je ta tovarišija, naše redno srečevanje, naše poglabljanje pripadnosti Kristusu in Cerkvi, resno delo ob izbranem besedilu cerkvenih dokumentov ali kakšnem drugem tekstu, prijateljsko druženje, dober vic, izmenjava izkušenj in še mnogo drobnih dogodivščin, ki jih je težko opisati, še kako pomembnih za zvestobo Njemu, ki nas je poklical in izbral, da v tovarišiji pričujemo in rastemo kot duhovniki.

Z našim rednim zbiranjem je začel že g. Vinko, ki se je še kako zavedal pomembnosti bratske skupnosti duhovnikov za zvestobo poklicanosti, zvestobo srečanju in zavezi v podarjanju; pa tudi za krepitev modrosti v prepoznavanju znamenj časa. Kolikokrat so ga obšle zle slutnje, ko se je kdo od duhovnikov začel izogibati tej skupnosti in kaj vse je bil pripravljen narediti in poizkusiti, da bi duhovniki odkrivali in čutili pomembnost našega duhovniškega druženja, skupnega poglabljanja v resnice vere, pripadnosti Kristusu in Cerkvi.

Pomembnost bratske skupnosti in našega skupnega iskanja se toliko bolj zavedamo sedaj, ko skupaj iščemo pot in skupaj drug drugega spodbujamo v zvestobi. Skupaj se pripravljamo, pilimo in brusimo tudi za poslanstvo, ki nas čaka v župnijah in na poletnih tednih duhovnosti ali v različnih skupinah, ki se v okviru gibanja dobivajo na različnih koncih domovine. Najprej moramo sami doživeti srečanje s Kristusom, če želimo verodostojno oznanjati oznanilo upanja v skupnostih, v katere nas pošilja On.

Duhovniška skupnost z veseljem sprejme vsakega brata duhovnika in ni in tudi ne bo zaprta skupnost. Za to, da ne bi pozabili, kdaj se dobimo, skrbi Danilo Kobal, ki nas tudi vsak mesec po elektronski ali navadni pošti opozori na srečanje in nas spomni, kaj imamo za »domačo nalogo«. Jože Pegan pa nas uvede v pogovor in nas spodbuja, da bi se ne »šparali« v podarjanju odkritji, izkušenj, misli, ki so nas nagovorile… Pogovori so bogati in, vsaj v svojem imenu lahko rečem, spodbudni. Drugi del srečanja pa namenimo načrtovanju in pripravljanju različnih dogodkov v gibanju. Prav gotovo je dober del tega časa na naših srečanjih namenjen pripravi gradiva za tedne duhovnosti. Nekoliko manj pa drugim dogajanjem.

Vrhunec našega srečevanja je tradicionalno junijsko srečanje v Logarski dolini, kjer del srečanja namenimo naši osebni duhovni pripravi na poltene tedne in del še zadnjim praktičnim dogovorom in spodbudam za same tedne duhovnosti.

Kaj naj še rečem o naši duhovniški tovarišiji? Vabilo: »Pridi in poglej«

Tomaz Kodrič