29.02.2020

Prva postna nedelja

Letošnji postni čas sem začel, kot že tolikokrat doslej, z nemalo zadrege ob pepeljenju drugih, sam sebi pa si nisem posul pepela na glavo.

Ni mi namreč jasno, ali bo pepeljenje delovalo. Po analogiji s krstom, ki si ga sam ne morem podeliti, tudi s pepeljenjem ne gre. In tako človeku ni dano začeti posta z blagoslovom za rešenje od svoje grešnosti; in osamljen se čutim v postnih prizadevanjih za resno spreobrnjenje.

Ne se hecat, ne bit pameten!
Stari kozel sem, primeren da me zaženejo v puščavo, potem ko so mi na glavo privezali vse grehe, moje in vseh drugih. Grešnega kozla je nekdaj v puščavi doletelo lahko marsikaj: požrla ga je zver, crknil je od žeje ali pa so ga našli neverniki, ki o kakšni grešnosti niso imeli pojma, so pa lahko s svežo krvjo oplemenitili svojo kozjo čredo.

Saj je tudi Jezus šel v puščavo. Jezus pa se v puščavi ni izgubil, prišel je iz nje ves nov in močan. Nič od tega z menoj! S svojimi grehi bom kot že tolikokrat doslej šel k sveti spovedi: se pokesal in trdno sklenil se poboljšati. Pa se mi bo spet nabralo: vse se vrača in spet začenjam znova. Koliko postnih časov je že bilo v mojem življenju! A ni za obupat, saj je dobri pastir prav iz puščave na svojih ramah prinesel izgubljeno ovco, pardon, grešnega kozla!

Za prve petke sem obiskoval žensko, ki je pred obhajilom po molitvi »Gospod, nisem vreden...«, vedno dodala: »Nisem vreden, a sem potreben!« (Stari niso komplicirali z obrazili in spoli!). Njene molitve se vedno spomnim, ko se sam odpravljam k spovedi, ali ko mi drugi pravijo, kako se jim zmeraj znova ne posreči držati trdnih sklepov in kako je greh vedno znova na preži. Molil bom takole: Ko se z grehi na sebi spet izgubim v puščavi, mi daj, o Bog to milost, da me ne uniči ne žeja ne zver in ne kak nevernik. Prosim, najdi me ti, Dobri Pastir; deni me na svoje rame in me prinesi domov v svojo štalo. Amen

Lojze Milharčič