15.03.2020

Dragi prijatelji na Poti!

Današnji evangelij je v meni prebudil kar nekaj vprašanj, obenem pa me nagovoril, da napišem par besed, ki so odgovor na Božjo besedo in so dar Svetega Duha.

V teh časih, ko s tesnobo, mogoče strahom in negotovostjo zremo v življenje nas neizmerno žeja po gotovosti, trdnosti in rešitvi. Sam se večkrat počutim, kot izvoljeno ljudstvo v sužnosti. Z občutkom, da sem od vseh spregledan, zanemarjen, ujet, uklenjen… Pa je res tako?

Samarijanka, žejna žive vode daje odgovor nam vsem. Gre vase in srečanje z Jezusom jo zaznamuje tako močno, da pusti vrč, ne meneč se na telesno žejo. Odhiti po »Poti« v mesto oznanjevat!

Zakaj jaz in mnogi drugi ne odhitimo oznanjat veselo novico, da Jezus odžeja za vekomaj? Verjetno zato, ker nismo resnično žejni ampak samo »instant«. Ker večkrat mislimo, da smo kakor Bog, da bomo virus sami premagali. Ker tudi za telesno žejo ne pijemo več vode, ampak razne umetne pijače, ki ne odžejajo in nas samo preslepijo.

Jezus pa ni slepar! Je vir žive vode, ki čaka na naše vrče, da jo zajamemo. Je Pot, po kateri odhiti Samarijanka, je Resnica, ki nas v teh postnih dnevih drži pokonci z upanjem na zmago Njegovega križa.

Želim vam, da se resnično odžejate z vodo Jezusovega vodnjaka.

Drago Kozinc