21.03.2020

Laetare – veselite se!

Provokacija? Cinično izzivanje? Cenena lažna novica? Nič od tega. Je pa to drugo ime 4. postne nedelje, ki jo marsikje zaznamuje tudi rožnatna barva liturgičnih oblačil. Nežnost rožnate barve in klic »veselite se« nakazujeta na bistvo, ki nas usmerja, tolaži in spodbuja na postni poti.
Ne pozabimo, dragi prijatelji, da ta pot vodi do praznega groba in srečanja z vstalim Gospodom. Ali ni to dovolj velik razlog, da nas veselje dotakne že na sami poti in ne samo na cilju?

Ko si prikličem v spomin dogodek Jezusovega srečanj s sleporojenim, se mi odprejo uči, kaj nam pravzaprav želi sporočiti postna nedelja veselja.

Predlagam, da si najprej postavimo vprašanje, kateri so razlogi, ki veselje hromijo oziroma popolnoma zadušijo. Najprej pomislim na tiste, ki niso zmogli iskrenega veselja ob čudežu ozdravitve. Farizeji se niso mogli veseliti, ker so se zapletli v kompliciranje svojega pravičništva. Zanje je bilo bolj pomembno slepo spoštovanje črke predpisov kot pa odrešenje posameznika. Mnogo ljudi se ni moglo veseliti, ker niso verovali v možnost čudežne ozdravitve. Starša se nista mogla veseliti, ker sta klecnila pod pritiski javnega mnenja. Celo apostoli so bili nekaj časa ohromljeni, saj so se ukvarjali z vprašanji, ki človeka v stiski, preizkušnji, trpljenju še bolj ranijo, potisnejo v še globlje trpljenje, zapuščenost, osamljenost ...

Veselil pa se je ozdravljeni, ker je zaupal in veroval v srečanje z njim, ki je luč sveta. Dovolil je, da se ga je Jezus dotaknil v njegovem trpljenju, v njegovi preizkušnji in veroval je, popolnoma mu je zaupal, ko ga je poslal k vodnjaku Siloa. Jezusov dotik (bližina) na eni strani in njegova vera, njegovo brezpogojno zaupanje v Jezusovo naročilo na drugi strani sta sleporojenega vodila najprej do telesnega vida, a mu hkrati omogočila tisti vid, zaradi katerega je mogle izpovedati vero v Sina človekovega. Veselje je napolnilo njegovo srce, ker je s Kristusom vstopil v njegovo življenje.

Dve plati istega dogodka. Ena plat človeka zagreni, druga ga napolni z veseljem. Menim, da je za nas na postni poti boljša tista, ki vodi k veselju srca. Še vedno pa ostaja izbira.
Želim prav vsakemu izmed nas, da bi najprej sprejeli Jezusov dotik (v teh dneh je veliko priložnosti) in da bi verovali oz. zaupali v njegove namige, kje je pot, ki vodi do resničnega veselja.

P.s.: Vsakega izmed vas, dragi prijatleji, v teh dneh vključujem v molitev in vas hkrati prosim, da drug za drugega molimo, se pokličemo in nenazdanje tudi delimo izkušnje (napišemo kakšno spodbudo, misel za vse).
Tomaž Kodrič