13.02.2018

Pot upanja

11.02.2018: Podnanos
Pred letom dni je papež Frančišek na pepelnično sredo opredelil postni čas kot pot upanja in spodbudil, da bi se nanjo podali z odprtim srcem in veseljem. Prav ta papeževa opredelitev in spodbuda sta nas vodili na šoli skupnosti od debelega petka do pustne nedelje.
Že samo pričakovanje petkovega prihoda prijateljev, ki so se napovedali kljub informativnim dnevom, pustnim dogodivščinam, snežnim radostim ..., me je napolnjevalo z upanjem in veseljem. In ko je Jože kot prvi stopil čez vrata s svojim značilnim smehom, se je začelo nepozabno dogajanje, ki obudi neštete spomine, ki so že neizbrisno zaznamovali naša življenja in napoveduje novo neizbrisno znamenje dogodka, ki ga lahko povzroči samo Njegova navzočnost v skupnosti.

Petkov večer nas je bogatil prav z veseljem ob vsakem, ki se nam je pridružil, pa četudi je bil z nami samo nekaj trenutkov na skupni poti upanja. Klasika naših srečanja – predstavitev, molitev večernic in nato še svetopisemski film o Esteri, so nas vpeljali v bogastvo tokratnega srečanja.

Sobotno jutro smo začeli z molitvijo hvalnic, pri kateri so se nam pridružili tudi župljani. Sledil je zajtrk obogaten s trojanskimi krofi (Mitja pozna našo šibko točko) in nato pogumno soočenje s potjo upanja letošnjega postnega časa. Jože nam je pripravil razmišljanje ob Božji besedi petih postnih nedelj in to ob prvih berilih, v katerih nam Bog v srečanju z nami predlaga zavezo ljubezni. Kako močno so zarezale besede: »Bog Oče namreč išče človeka, da mu reče: 'Verjame ti in vem, da lahko računam nate!'«
Zaveza z Noetom nas vabi k zahvaljevanju za vsak nov dan, ki nam ga Bog podarja. Zaveza z Abrahamom nas spodbuja, da bi prisluhnili vsemu, kar nas je Učitelj in Gospod s svojim življenjem in besedo naučil in to poskušamo tudi živeti. Mojzes nas vabi, da naredimo vse, kar je v naših močeh, da odgovorimo na predlog zaveze, ki nam ga Dobri Oče daje. Tako bomo v sebi začutili pravo veselje. Celo kralj Kir, pogan, je vključen v Božji načrt, ki ohranja, na novo obuja zavezo med ljudstvom in Bogom. Tujec je bil tisti, ki je izvoljeno ljudstvo povabil k vrnitvi v lastno deželo, da bi počastili Boga. Nova zaveza nas prijazno vabi, da bi pustili svoje skrbi in druge misli v miru in naredili prostor predlogu, ki nam ga daje Gospod Bog. Vstopimo v novo zavezo ljubezni z Njim. Povabimo dobrega Očeta z besedami, ki jih je sam rekel: »Jaz sem tvoj, Gospod, in ti si moj.«

Običajno kosilo smo spremenili v svečano, da smo lahko praznovali tudi Romanovih 55 in kaj ta leta prinesejo, smo videli pri pihanju svečke. Sledil je sprehod z občudovanjem narave, pogovorom, smehom ...

Popoldansko razmišljanje smo posvetili papeževi postni poslanici. Že sam naslov »Ker se je krivičnost povečala, se bo ljubezen pri mnogih ohladila (Mt 24,12)«, nas je zaposlil. Še toliko bolj pa vsebina same poslanice in resnično priporočamo prav vsem, da jo vzamete v roke, jo preberete in ob njej razmišljate. Bogastvo razmišljanj smo ponesli še k sveti maši.

Sobotni večer smo obogatili s skupno pripravo večerje in nedeljskega kosila ter večera. Po molitvi večernic smo si ogledali film Jaz sem Gabrijel in ob začetku novega dne smo si zmogli podeliti samo še nekaj vtisov.

Nedeljski dopoldan smo preživeli različno. Sam sem bil v običajnem nedeljskem ritmu treh svetih maš, ki pa so bile nekaj posebnega. Ne zgodi se to vsako nedeljo in že med premiki z ene cerkve k drugi, sem se spraševal, v čem je ta drugačnost. Odgovor sem dobil šele pri kosilu, ko smo s slastjo jedli mineštro. Ja, prav ste prebrali, mineštro. Torej prav nič slovensko klasično kosilo, a bila je nekaj posebnega, saj je bila sad občestvenega dela. Ni ga bilo za mizo, ki ne bi vsaj nekaj prispeval tej mineštri.
Ko sem v nedeljo zvečer gledal na dogodek šole skupnosti, sem se Bogu z velikim veseljem zahvaljeval za prijateljsko skupnosti. Ne samo mineštra, celoten dogodek je zaznamovalo dogajanje občestva, prijateljevanje s Prijateljem in prijatelji. Hvala P(p)rijatelji za zvestobo v podarjanju, prijateljevanju, sopotništvu in dragoceno izkušnjo »mineštre«. To pa je res pot upanja, ki odpira srce in podarja veselje.
Tomaž