01.08.2018

Blagoslovljen teden

Hvaležna sem za blagoslovljen teden v Stržišču, o katerem še vedno razmišljam. Zelo me je nagovorila pristnost in iskrenost prisotnih, lepo je, ko si lahko zaupamo, pomagamo in se podpiramo med seboj. Rada bi pohvalila ravno pravo razmerje med razumevanjem/usmiljenjem in strogostjo/odločnostjo ter med humorjem in resnostjo. V tem tednu sem na lastni koži in tudi na obrazih drugih začutila, kako velika je moč molitve.
Ko sem malo z zamudo v torek dopoldne prihajala, si niti slučajno nisem mislila, da bom v skupini desetih mladih srečala toliko različnih zgodb in hrepenenj. Prihajala sem z neko svojo idejo o poteku tega tedna, a sem se morala ob prihodu sprijazniti, da moj načrt ne bo izvedljiv. Tako da mi ni preostalo drugega, kot da se prepustim Božji zamisli, za katero se je izkazalo, da mi je dala še več. Precej stvari je pripomoglo, da sem padla noter v dogajanje in se začela odzivati na to povabilo, še posebej iskrenost soudeležencev, zgled in pričevanje duhovnikov, ki so hitro postali tudi naši prijatelji, globoki pogovori ob vračanju s Črne prsti in film o svetem Ignaciju Lojolskem. Tako sem se po premišljevanju daleč v noč zagrela za to, da nekatere stvari začnem razčiščevati in vprašam v petek pri spovedi. Še dobro, da je do takrat preteklo dovolj časa in da je bila vmes še adoracija. Vznemirljivo mi je, da na vsake toliko časa pri predavanjih, plenumu, maši in molitvah dobiš občutek, da nekdo govori ravno tebi. V teh dneh se je tudi ostalim dogajalo nekaj velikega. Ne morem vedeti, kaj točno je kdo od novih prijateljev doživljal, a vseeno čutim, da se je zgodil preobrat in zelo sem vesela zanje. Potem je vendarle prišel petek popoldne ... in zdaj mi je lažje. S Črne prsti se mi je posebej vtisnila misel, da ni nič narobe s solzami na koncu spovedi, ki so lahko kot znamenje, da Jezus izmije našo dušo, da je kot pri krstu. Zato mi je bilo zelo lepo, ko se je ravno po prejetem zakramentu zunaj ulila ploha.

Sobotno dopoldne me je postavilo na trda tla pred odločitev, da zares nekaj spremenim v življenju. Pri izbiri osebnega sklepa, ki bi bil ravno prav drzen, da mi pomaga v novo življenje in hkrati ne bi imel prevelikega tveganja za neuspeh po par tednih, so se mi namreč zgodile vse ovire pri odločanju iz petkovih gradiv. A mislim, da mi je uspelo in da mi bo še uspevalo vsak dan znova. Popoldne pa mi je nekako zmanjkalo zagona, potrpljenja, zmanjkalo mi je idej za pripravo praznovanja, ki se ga tisti trenutek nisem preveč veselila. Še hvala Bogu za sodelovanje v skupini in za opominjanje na optimizem življenja ravno ob pravem času. Kljub moji začetni raztresenosti je bila praznična sveta maša zelo doživeta, zelo naša in posebna. Večer bo šel v najlepši spomin in poleg praznovanja v skupnosti sem imela tudi sama mnogo razlogov za veselje. Ugotavljam, da bolj ko je šlo proti koncu, bolj smo prosti čas preživljali vsi skupaj, pravzaprav smo po večini obrokov pomivale kar vse skupine (beri: delale družbo in gužvo v kuhinji :D). Najlepše spoznanje v nedeljo pa je, da vezi, ki smo jih spletli med seboj, niso le za en teden, ampak so mnogo več. In veselim se ponovnih srečanj.
Lucija Bogataj