06.03.2021

3. postna nedelja

20070102-taizejska_molitev-fgf_nx1d0267.jpg

Z nobeno zgradbo, z nobenim krajem ni bilo povezano toliko pričakovanj, ponosa, žrtev in daritev, upov in molitev, kakor s templjem.
Bog sam si je izbral ta kraj: "To je moje počivališče za vedno, tu bom prebival, ker sem si ga zaželel" (Ps 132,14).
Kakor se je počasi pozunanjila njihova vera, tako se je poplitvil in spridil njihov odnos do templja. V njem so videli samo svojo ustanovo, delo lastnih rok in pašo za oči, pozabljali pa, da je srce templja Bog in njegova navzočnost.

Jezusu se je ta kramarski duh zagnusil. Stopil je v tempelj in neprizanesljivo pometel z vso navlako v njem. Seveda si je s tem nakopal smrtno sovraštvo nadute tempeljske duhovščine, a gorečnost za Božjo hišo mu je to narekovala.
Tempelj je hiša molitve in češčenja Boga, zato mora ostati svet.

Apostoli pa so v luči Jezusovega vstajenja spoznali, da je govoril o templju svojega telesa. S svojo daritvijo na križu je odpravil tempelj kot kraj srečevanja z Bogom. Iz njegovega prebodenega srca tečejo potoki žive vode, ki se po krstu pretaka v nas. Tako postanemo svetišče Boga nosilci Kristusa in prevodniki Božjega Duha.
Kakšno čudovito poslanstvo za nas pa tudi kakšna odgovornost!

In vendar kako radi pozabljamo na to svojo izbranost in svoje svetišče oskrunjamo z različnimi maliki. S tem se izneverimo živemu Bogu, ki tudi nam, kakor nekdaj Izraelcem, zapoveduje: »Ne imej drugih bogov poleg mene«.

Zares, koliko bogov, malikov, idolov je marsikdaj v mojem srcu!

Čas posta je KLIC. Očistimo tempelj svojega srca. Tudi za nas je Jezusov bič lahko milost. Čeprav nas bo bolel, bo za nas zdravilen, saj bo pregnal vse tisto, kar nam onemogoča, da bi res bili to, kar po Božji milosti smo: živo svetišče živega in svetega Boga!

Danilo Kobal