25.07.2021

Stržišče so velika priložnost

Ko se spominjam tedna duhovnosti v Stržiščah, mi najprej pride na misel, kako je možno, da se je obrnil tako hitro. Kot da sem le zaspala, sanjala nekaj čudovitega, v naslednjem trenutku pa se že zbudila nazaj v običajni svet. Že takoj za tem pa me mnoga konkretna znamenja spomnijo, da so bili dogodki najbolj pričakovanega tedna tega poletja še kako resnični.
Na mizi svetlo rumena knjižica z gradivi, poka po šivih od vseh dodanih listov z uvodi, poročili za plenume, seznami pesmi za maše ... Dobro izkoriščeni prostorčki za zapiske popeljejo misli na predavanja. Srečanja, kdo sem jaz ob srečanju s teboj, ne samoumevnosti, Bog preseneča, odprtost, hrepenenje - iskanje - uresničitev, miza srečanj, mostovi razumevanja, prostori ljubezni, ne boj si zastaviti visokih ciljev, križ, brezpogojno, to boli, spirala, več, kdo sem zate, bogati mladenič, res hočeš tudi to, daj mi piti, Bog me ljubi, vrzi danes mreže malo drugače, ogenj, srečati Jezusove oči, obrni se k ljubezni, solze prerojenja, zdravilo ni radirka, lepa očala, zdaj ti pa jaz zaupam, odločitev, novost, kultura srečevanja, življenje, novi človek, zgodi se, odgovornost, poslušaj, občestvo, Cerkev, zvestoba, celota, razpoloženje srca, rojstvo. Z odprtimi usti požiram vrstice v gradivih, za nekatere sem sem in tja posumila, da je nekdo prisluškoval našim pogovorom, mogoče celo mislim, in nam jih potem z vso pozornostjo napisal kar ponoči za naslednji dan. Zvon ob poldne me spomni na prijatelje, ki smo si obljubili, da bomo molili drug za drugega. Sporočila na mailu govorijo o veselju in hvaležnosti, ki si jo delimo. Fotografije prikličejo v spomin trenutke, ob katerih se mi samo smeje, bilo je lepo.

Potem je tu obilna zaloga srečanj, ki nam jih je pripravil Bog, mi pa odprto sodelovali. Zelo sem hvaležna za pogovore in sodelovanje v skupini, pogovore na sprehodu v Kal, do table na začetku Stržišč, pestrost srečanj na poti v sredo, za klepet za mizo ob obrokih, po kosilu, pred mašo, pa pogovore pri umivanju zob, ob brisanju miz po zajtrku, v zgodnjih jutrih in poznih večerih. Ko nas ni več strah ne smeha, ne solz, ne tišine, ne poslušanja, niti dati nasveta, deliti izkušnje, iskrenega vprašanja ali prošnje za pomoč.

Nagovarja me, kako smo mogli vsi, ki smo bili v tednu zbrani skupaj, živeti kot ena družina. Od radovednega prvošolca pa do pridnih kuharjev, neveste, moža in žene, duhovnikov, študentov, izobraženih in vseh vmes - nihče med nami ni bil 'navaden', ampak smo se trudili, da bi bil vsak sprejet s svojo posebno zgodbo, izkušnjami in hrepenenji. Čutilo se je prizadevanje, da bi ta teden doživeli, kako je Cerkev lahko vesela skupnost, kjer se podpiramo med seboj, dopolnjujemo in smo drug do drugega dobri. Mislim, da gre pomemben del razloga za takšno vzdušje Božjemu blagoslovu Stržišč, ki ga podarja k letom in letom molitve mladih, duhovnikov, iskanju in utrjevanju vere, mnogim dobrim spovedim in pristnim praznovanjem. Hvaležna sem gospodu Vinku in nebeškemu delu tovarišije za vse milosti, ki nam jih posredujejo. Upam tudi, da bodo le-te pomagale pokrpati tiste moje zgrešene poteze, ki jih ne morem več popraviti.

Za konec pa še bolj osebni utrinek iz pestre poti tedna duhovnosti. Nedelja zvečer, komaj dočakam, da se lahko odpeljem na pot. Razbijanje srca bolj ko se bližam cilju. Najraje bi kar preskočila vse ovinke in se zapeljala le še od prve table dobrodošlice v Stržiščah pa do cerkve. Končno doma! Vstopim v Toronto in kar na lepem so bile vse oči uprte v novo udeleženko, ki se ni še niti uspela razgledati po obrazih, pa ima že nalogo, da se predstavi. Ko gledam za nazaj, vidim, da ta večer vsekakor ni bil nekaj samoumevnega. Samoumevno bi bilo, da je večerja že zdavnaj končana, pa so mi prišparali krožnik špagetov. Predstavitev bi se pač zgodila, pa so me prijazno počakali. Ni bilo samoumevno, katere nalogice in odgovornosti pripadajo kateremu članu naše nastajajoče skupnosti. Celo to ni bilo več samoumevno, da bi pustila svoja pričakovanja v dolini. Bilo jih je preveč in bila so čisto premočna, da bi to zmogla prvi večer.
Namesto vsega tega pa tak čuden občutek, da nič več ne bo, kot je bilo. Itak da ne, saj hodimo po poti. Samo mene je vseeno stisnilo. Če ne bi verjela, da sem v dobrih rokah Očeta in ravno prave ekipe za ta teden, bi verjetno tudi navzven malo bolj paničarila. Tako pa sem hvaležna Bogu za sporočilca, da je zraven, da smo mu pomembni in hodi z nami. Za dober razplet situacije je bila pomembna tudi vsa ekipa, ki se je res izkazala. V skupini je delo odlično steklo, kot skupina smo imeli več kot dovolj idej in energije. Kar nekaj je bilo pozornih opazovalcev, ki so ugotovili, kdaj bi potrebovala pogovor, kdaj peglanje rjuh in kdaj opozorilo, da je nekaj možno izpeljati tudi bolje. Tako je čakajoče veselje v drugem delu tedna vendarle uspelo prebiti lupinico strahu. Lažje sem zadihala in se nazadnje v miru in z novim pogumom spustila v dolino.

Stržišče so velika priložnost. Z vso pestrostjo srečanj me nikoli ne pustijo enake. Prav tako ne nehajo izzivati z vabilom v nadaljevanje poti. Doživeti takšno izkušnjo želim prav vsakomur.

Lucija