Izkušnja Stržišča

Letos sem se tudi jaz, kakor veliko drugih mladih, odločila, da se poleti udeležim tedna duhovnosti v Stržišču. K temu nas je v naši župniji vse letošnje birmance in druge mlade skozi celo leto spodbujal tudi naš duhovnik Tomaž Kodrič in nekateri izmed nas smo sprejeli to pobudo ter se petega julija odpravili v nam še neznano izkušnjo.

Na dan odhoda sem bila nekoliko nestrpna in predvsem neučakana, saj sem vedela, da se bom tam naučila meni novih, še neznanih stvari in sklepala nova prijateljstva. Navadno nisem človek, ki sklepa veliko novih prijateljstev, a ko smo prispeli tja, sem ugotovila, da so vsi zelo prijazni, zgovorni in odprti za pogovor. Začeli smo se spoznavati in kakor nam je naš duhovni vodja tedna Tomaž predlagal, poskušali stopiti iz svojih okvirjev in si ustvariti prijateljstva z ljudmi, ki jih ne poznamo že od prej.

Povezovali smo se med pogovori o naši veri, Bogu in med pogovori o čisto vsakdanjih stvareh, še bolje pa sem se spoznala s tistimi, s katerimi smo bili v isti skupini, kjer smo se pogovarjali o najrazličnejših temah in se zaradi naše vodje skupine tudi vedno nasmejali. Letošnja osrednja tema za pogovor in razmišljanje na tednu duhovnosti je bila "zaveza" in všeč mi je bilo, kako sta nas duhovnika Tomaž in Vinko, lepo vpeljala v teme za razmišljanje v uri tišine in za pogovor v skupini.

Družili smo se tudi ob hrani, saj smo imeli dve zelo dobri kuharici, zaradi katerih je tudi nastal priljubljen stavek v tem tednu: "Saj gre v boke". Ker smo umazali veliko posode in nam je pomivalni stroj zatajil, smo imeli priložnost za druženje tudi ob pomivanju posode, kjer smo velikokrat imeli tudi glasbeno in pevsko spremljavo. Postali smo tudi prijatelji z ovcami, ki so nas spremljale pri molitvi hvalnic in večernic.

Božjo prisotnost smo preko blagoslovov čutili skozi cel teden, najbolj pa me je navdihnil trenutek na naš zadnji večer v Stržišču, ko se nam je med blagoslovom ognja prikazala mavrica in čez nekaj trenutkov izginila.

Nazadnje je prišel tudi dan, ko smo morali oditi nazaj domov in mislim, da bi vsi z veseljem ostali še en teden, če bi to bilo mogoče. Slovo je bilo težko, saj smo drug z drugim stkali zavezo, a smo se morali posloviti in odšli smo vsak svojo pot.

In ko zdaj doma obujam spomine na ta teden, sem zelo vesela, da sem se ga udeležila in tako stkala nova prijateljstva, se veliko naučila in komaj čakam na drugo leto, da bom lahko spet šla tja.

Maša S.