Srečanje, Znamenje, Daritev, Zaveza

Dragi Stržiščarji in Stržiščarke,
v imenu vseh naših ljudi v Venezueli ISKRENA HVALA za vašo pomoč! Denar bo šel za hrano, vse gre skoraj izključno za hrano, ljudje iščejo hrano.

V Stržišče sem se letos odpravila prvič, praznih rok, nevede kaj vse me tam čaka. V nedeljo popoldne sem prišla v svež, hladen, gorski zrak, kot navaden/a najstnica ali najstnik. Polna energije in neumnosti, različnih čustev, predvsem pa pod pritiskom celega sveta in ljudi. Skozi zadnje leto sem iskala sebe, iskala sem svoj smisel življenja. Kot večina ljudi sem hrepenela po tem, da bi izvedela kam naprej v življenju, v katero smer me vodi Bog, ter istočasno želela, da bi bilo vse po moje.

Stržišče – majhno in prijetno vasico pod Črno prstjo, sem spoznala lani, ko sem se prvič udeležila tedna duhovnosti. Skrito v osrčju narave, z nekaj hišami in veliko obdelovalnimi površinami, s hladnimi jutri in večeri, ko se po pobočju razlegajo glasovi ovac in divjadi…, ko se po pobočju razlega tudi naša pesem, ki v poletnem času vas poživi in noč pride šele takrat, ko naši glasovi potihnejo in gremo k počitku.

Ko se spominjam tedna duhovnosti v Stržiščah, mi najprej pride na misel, kako je možno, da se je obrnil tako hitro. Kot da sem le zaspala, sanjala nekaj čudovitega, v naslednjem trenutku pa se že zbudila nazaj v običajni svet. Že takoj za tem pa me mnoga konkretna znamenja spomnijo, da so bili dogodki najbolj pričakovanega tedna tega poletja še kako resnični.

To je bilo moje prvo doživetje v teh tednih. Bilo je zelo zanimivo, zabavno in poučljivo.

Kljub temu, da sem se za duhovni teden v Stržiščah odločil praktično v zadnjem trenutku in tja odšel z nekaj dvomi sem se teh znebil skoraj takoj po prihodu, saj so bili tam večinoma zelo odprti in pripravljeni na ''srečanja''.