Srečanje, Znamenje, Daritev, Zaveza

Srebrnomašnik bod pozdravljen!

Pred časom, ko sem prijatelja Primoža povabil na današnje praznovanje, sem ga vprašal, če bi pridigal. Njegov odgovor je bil kratek in jasen: "Sam daj, saj znaš!"
Prijatelj, hvala, ker si me tako pomagal iz okvirjev in me s tem spodbudil k razmišljanju o pomenu obletnice, ki jo skupaj z vami obhajam.

Te dni sem vzel album s fotografijami z nove maše. Koliko lepih spominov se je s tem obudilo! In kar je najpomembnejše: spomini so me vrnili na začetek, pa ne samo na začetke duhovniške poti, ampak tudi na začetek tiste poti, ki me je pripravljala na to, da sem lahko v nekem trenutku bolj prisluhnil Gospodovemu glasu in predlogu, kot pa svojim domišljiskim, morda celo megalomanskim načrtom za življenje.

Danes se ponovno Bogu zahvaljujem za dar življenja in molitve izrečene v porodnišnici: " Naj bo tvoj, samo, da preživi!"
So ljudje, ki težko verujejo v čudeže, a sam sem prepričan, da se je v tistem trenutku zgodil in se tudi nadaljeval v rodni družini, med prijatelji in še prav posebej v tistem trenutku, ko sem bil obdarovan s čudovito skupnostjo v tihi gorski vasici Stržišče.

Danes sem pravzaprav Bogu hvaležen za vsakega človeka, ki sem ga srečal na poti življenja in duhovništva do današnjega dne. Vsak, prav vsak, je na svoj način prispeval dragocen kamenček v mozaik življenja in duhovništva. Če bi se sedaj začel poimensko zahvaljevati, potem bi bil seznam dolg in pridiga predolga. Zato vsem skupaj en velik Bog lonaj, ker ste in ker mi pomagate hoditi po poti življenja in duhovništva!

Na tem mestu bi rad naredil neke vrste preskok in se zazrl v sedanjost in prihodnost. Praznovanje 25 letnice duhovništva, srebrne maše, nisem in ne bom razumel kot moj praznik. Duhovnik je poklican iz skupnosti Cerkve in se tudi vrača v skupnost. Res je, da smo poklicani kot posamezniki in tudi na župnijo pridemo z imenom in priimkom, a se vedno znova zavedam, da se je in se tudi danes, ta posameznik oblikuje, raste in utrjuje v duhovništvu v skupnosti. Brez te skupnosti, ne bi bil nikoli, to kare sem.

Skupnost domače družine in župnije, pa skupnost duhovnikov, ki sem jo srečal na tednih duhovnosti, srečanjih za strežnike, skupnosti župnij, na katerih sem bil po Božji previdnosti, številni posamezniki, ki so dopustili, da je naš odnos od službenega prešel v prijateljevanje in na prav poseben način mladi, ki so moji veliki in zelo iskreni učitelji, prijatelji, sveža kri po žilah mojega duhovništva ... Ste pomembni in še vedno oblikujete mojo duhovniško osebnost. Hvala!

Verujem v Gospodovo pobudo bratstva in sestrinstva v skupnosti Cerkve. Verujem, da je to odličen predlog za skupnost Cerkve, pa tudi za našo civilno družbo. Skupnost je tisto okolje, ki posamezniku in skupnosti omogoča rast, krepitev ... Verujem, da je to tudi tisto okolje, ki ustvarja pogoje za nove duhovniške, redovniške in misijonske poklice. Skupnost je tisto okolje, v katerem moremo dojeti pomen Jezusovih besede: »Kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel.«

Bratje in sestre, hvala, ker se danes lahko skupaj zahvalimo Bogu, za dar duhovništva. Težko vam bom odgovoril, zakaj je Bog poklical ravno mene, lahko pa vam povem, da sem mu za to neizmerno hvaležen. Hvaležen, da je resno vzel molitev:" Naj bo tvoj, samo, da preživi!" in danes, po 25 letih mu ponovno z veseljem in zavzetostjo zagotavljam: »Moje srce, o Bog, je pripravljeno, pel in igral bom! (Ps 108,2).