Zakaj Stržišče?

Oglašanje bikov in oslov, ki so zelo moteči ko želiš zaspati, čez dan pa dajejo ritem uri tišine. Tu je še cerkev, ki ti bije sredi noči nad glavo, vendar se navadiš in zvona sploh ne slišiš več. Je to zaradi udeležencev tedna, ki v skupnem bivanju in sodelovanju pri dejavnostih ustvarimo skupnost, se povežemo, odpiramo vprašanja in nanje vztrajno iščemo odgovore in ki nas družijo podobne vrednote. V prostem času pa se igramo efeto, se borimo za točke pri scrabblu, prepojemo tisoč in eno pesem od a do ž in klepetamo pozno v noč, tudi ko so naše oči že zaspane.

Morda se vračam zaradi programa tedna in ker mi ustreza princip dela. Začenjamo počasi in sproščeno, s četrtkom pa se tempo dneva konkretno spremeni, ni več časa za postopanje; do sobotnega dneva, ko lovimo minute, da se uspemo pripraviti na praznovanje.

En poseben čar je v vsem dogajanju tedna, kot tudi v tem, da ga sooblikujemo – več vložimo, več imamo.

Lahko bi svoj sestavek naslovila tudi: Stržišče, občutek bližine Boga. Ob pogovorih z drugimi spoznavam, da smo glede tega podobnega mnenja. Tu se nas Bog zares dotika. Letos pa smo to še posebej občutili, ko je divjalo nebo nad nami, pa vendar ni pustilo hudih posledic, kakršnim smo bili priča ob odhodu v dolino. In vedno se je vlilo ravno ob pravem času, ko smo bili na varnem pod streho. Gotovo pa je bil pravi blagoslov naliv tik pred sobotnim praznovanjem, ki je za seboj pustil lep, jasen večer...

Nazadnje, vendar nič manj pomembno, so duhovni voditelji. Se veselim tedna tudi zaradi njih? Ja, saj so prav oni tisti, ki že med letom začnejo snovati poletne tedne in skrbno pripravijo gradivo. Nato pa nas vsak dan vpeljejo v nove vsebine, ob katerih se nam odpirajo vedno nova vprašanja, ter nas pošiljajo na pot iskanja, poglabljanja in utrjevanja odnosa z Njim. Tu so, vedno na voljo za osebni pogovor, za razreševanje naših dvomov in nejasnosti, na začetku in na koncu črede, ki stopa po poti proti cilju – osebnem, skupnem, duhovnem…

Tedna je še prehitro konec in že se odpravljamo v dolino, živet to, kar smo tu začeli odpirati. Kot nas je v začetku tedna povabil Tomaž: k odvijanju daru postopoma, s potrpežljivostjo, da ohranimo začudenje... Naši sklepi pa nam pri tem lahko pomagajo.

Ema