Vse najboljše, lepotica!

Skopo je meril lepoto, ko jo je trosil po zemlji od vzhoda do zahoda; šel je mimo silnih pokrajin, pa se ni ozrl nanje – puste leže tam, strmé proti nebu s slepimi očmi in prosijo milosti. Nazadnje mu je ostalo polno prgišče lepote; razsul jo je na vse štiri strani, od štajerskih goric do strme tržaške obale ter od Triglava do Gorjancev, in je rekel: »Veseli ljudje bodo živeli tod; pesem bo njih jezik in njih pesem bo vriskanje!« Kakor je rekel, tako se je zgodilo. Božja setev je pognala kal in je rodila – vzrasla so nebesa pod Triglavom. Oko, ki jih ugleda, ostrmi pred tem čudom Božjim, srce vztrepeče od same sladkosti; zakaj goré in poljane oznanjajo, da je Bog ustvaril paradiž za domovino veselemu rodu, blagoslovljenemu pred vsemi drugimi. Vse, kakor je rekel, se je zgodilo; bogatejši so pač drugi jeziki; pravijo tudi, da so milozvočnejši in bolj pripravni za vsakdanjo rabo – ali slovenska beseda je beseda praznika, petja in vriskanja. Iz zemlje same zveni kakor velikonočno potrkavanje in zvezde pojo, kadar se na svoji svetli poti ustavijo ter se ozro na čudežno deželo pod seboj. Vesela domovina, pozdravljena iz veselega srca!«

(Ivan Cankar, Kurent, odlomek)

Že nekaj let me te Cankarjeve besede močno nagovarjajo. Vsakokrat, ko moje oči drsijo čez te bogate in globoke besede, se vedno znova čudim in zahvaljujem, da je lepota zemeljske domovine nekoga očarala in osvojila na tako pristen in globok način in mu dala celo besede, s katerimi je to svoje doživljanje in čutenje mogel tudi zapisati.

Menim, da se v odnosu do zemeljske domovine zrcali, odraža tudi naš odnos do nebeške domovine. Ob tem se mi poraja mnogo vprašanj, odgovore nanje pa ima vsak svoje.
Ali je zastava znamenje, s katerim pokažem, da praznujem?
Sem volivka/volivec in se volitev udeležim?
Na počitnice grem po Sloveniji ali se raje odpeljem v »imenitnejše« kraje v tujino?
Kupujem slovenske izdelke, tudi če so dražji?
Podpiram naše športnike, tudi če ne zmagujejo?
Molim za voditelje države in jih ne samo kritiziram?
Sem vesel/-a, hvaležen/-a, da sem Slovenec/Slovenka? Ali to ponosno živim ali pa se skrivam, posebej na srečanjih s tujci?
Ali vem, da je moj jezik enakovreden vsem evropskim jezikom in je eden od uradnih jezikov EU in jezik evropskega parlamenta?
Ostajam zvest/-a slovenskemu jeziku in njegovi prečudoviti dvojini?
So državni prazniki zame samo dela prost dan ali pa me spomnijo, za kaj vse sem lahko hvaležen/-a in lahko praznujem?

Veliko je vprašanj in priznaj, bralec/bralka, da je pred nami še veliko dela in izzivov, da bomo kot izraelsko ljudstvo prišli v obljubljeno deželo. Ampak to samo zato, ker še vedno ne verjamemo, da jo že živimo. Imamo svojo domovino, svojo državo, imejmo tudi ponos in s tem dejstvom ustrezno ravnajmo.

SLOVEnija! V svojem imenu sicer nosiš angleško besedo ljubezen, a Slovenci smo poklicani in izbrani živeti jo po slovensko.
Čestitam ti, Slovenija, za tvoj 33. rojstni dan. Postajaš prava dama. Lepotica si že.