Za menoj je še ena čudovita izkušnja duhovnih tednov v Stržiščah

Prvi del je izkušnja tedna kot udeleženca. Udeležil sem se 1. dijaškega tedna.

Letos me je najprej nagovorilo to, da sem z bratoma in prijatelji do stržiške hiše prišel peš iz Hude Južne. Toda to je bilo le ogrevanje, ki je bilo potrebno za pravi uvod v teden srečevanj. Vsi vemo, da si rudarji pred odhodom v rudnik izrečejo željo » SREČNO ». Z istim pozdravom smo tudi mi udeleženci vstopili v rudnik raznovrstnih odnosov in kopali vanje, da jih odkrijemo.

2. stvar zapisana v mojem srcu je sredin pohod. Temu veterani rečemo dan prakse, saj po dveh dneh teorije praktično stestiramo kakšna skupnost smo – ali smo individualisti, ali znamo opaziti šibkejšega, ipd. Pohod je bil tudi izvrstna priložnost za srečevanje s stvarstvom, ki izžareva Božjo lepoto – eden takih trenutkov je zagotovo bila lipa v Rutu in najlepša katedrala, v kateri smo obhajali sveto mašo.

3. stvar je četrtkova adoracija, ki smo jo letos zastavili v obliki pisanja osebnih pisem, ki smo jih prebrali Gospodu. Zame je bilo to ponovno znamenje Božje ljubezni in poslušnosti. Svojemu Očetu sem lahko izrekel, karkoli sem hotel in mi je ležalo na duši. Enostavno sem jaz gledal Njega in on mene.

4. stvar je sveta spoved in svetoletni odpustek. Bog mi je ponovno odpustil vse napake, ki sem jih in jih delam. Njegovo usmiljenje presega meje. Zame je to velik dar milosti.

5. stvar pa je sobotno praznovanje. Pri njem me najbolj nagovori pestra vsebina, ker se vsako leto, kljub istim odlomkom in znamenjem, pojavljajo nove ideje in zamisli o popestritvi bogoslužja.

V prvem tednu sem Bogu hvaležen za vsakega udeleženca, ki se je odzval Njegovemu povabilu in zbral pogum za odločitev. Hvala tudi duhovnikom Tomažu Kodriču, Vinkotu Lapajni in rajnemu Vinkotu Kobalu za duhovno spremljanje tedna ter seveda kuharski ekipi.

Drugi del izkušnje, pa je študentski teden. V tega nisem bil vključen kot udeleženec, temveč kot kuhar. Kuhal pa nisem sam, saj mi je na pomoč priskočil sošolec Ciril. Skupaj sva skrbela, da študentje niso bili lačni. Ob samem služenju v kuhinji mi je bila najprej všeč iskrenost vseh, ki smo bili v Stržišču ter naša pozornost. Zagotovo je čudovita stvar okrepitev prijateljskih vezi s sošolcem Cirilom. Med kuhanjem sva imela tudi veliko dragocenih pogovorov, ki tudi zdaj, po koncu tedna, nagovarjajo.

Hvaležen sem Tomažu, Primožu in udeležencem za sprejetost. Kljub temu, da sva veliko preživela v kuhinji, sva si vzela čas tudi za najino duhovnost. Tako sva molila hvalnice in večernice ter obiskovala svete maše. V tednu sem bil vesel tudi vseh obiskov, še posebej svojega botra Lojzeta in Nade.

Močno so me nagovorile tri stvari:
1. je bila sveta spoved. Sicer se je s Cirilom nisva udeležila, a sva pa občudovala Božje usmiljenje in ljubezen, ko sva gledala udeležence s solznimi očmi.

2. stvar je sobotno praznovanje, ki je trajalo dobri 2 uri, a se tega sploh nisem zavedal, ker sem bil močno vpet v dogajanje.

3. stvar pa je dejstvo, da sva v šestdesetih letih tednov duhovnsti s Cirilom najmlajša kuharja. Tudi Ciril je bil močno zagret, pa ne le nad kuhinjo, temveč tudi nad prenovo.

Hvala Gospodu za te nove spomine.

Jure P.