Dogodek, ki upočasni čas, odpre srce ...

Letos je bilo še posebej lepo, saj sem imel priložnost biti del dveh tednov – enega namenjenega dijakom in drugega študentom. Že pot v Stržišče ima svoj čar; zdi se, kot da vlak ne vozi le po tirih, ampak tudi po tihih poteh srca, ki me vodijo v nekaj globljega.

Letošnja tema je bila srečanje. Najprej sem ga doživel skozi oči dijakov, kjer sem se poglabljal predvsem v vprašanje, kako se pristno srečati z drugimi – kako začeti srečanje, ki ni le površinsko, ampak odkriva globlje stike in vodi v vedno večje globine na poti srečevanja.

Tretji teden, med študenti, sem se veliko spraševal, kako naj se pristno srečam sam s seboj – s svojimi mislimi, ranami, veseljem ... Spoznal sem, da pravo srečanje ni le trenutek, ko nekoga pozdraviš ali z njim preživiš čas, ampak ko dopustiš, da prideš z drugim človekom v odnos »jaz in ti«. Skozi oba tedna pa sem veliko doživljal tudi pristna srečanja z Bogom. Nisem ga srečal le pri sveti maši, temveč tudi v stvarstvu, ki nas je obdajalo, in v novih prijateljstvih, ki sem jih v teh tednih pridobil.

Ko pogledam nazaj, se zavedam, da sta mi oba tedna dala veliko možnosti za duhovno poglobitev in pridobivanje novih spoznanj o srečanjih. Naučila sta me, da srečanja niso naključja – so darila, ki jih prejemamo in podarjamo. In za vsako srečanje se moramo potruditi ter mu dovoliti, da nas oblikuje v to, kar smo.

Če bi moral letošnjo izkušnjo strniti v eno misel, bi rekel: Resnično srečanje se zgodi, ko si dovolimo, da nas dotakne prisotnost drugega.

Jakob P.