Živi plamen upanje prižiga

Z njimi nas povezuje približno 60-letno sopotništvo: vežejo nas spomini na znamenja ob naši poti, ki smo jih skupaj videli in doživeli, vežejo nas skupna srečanja med seboj, z g.Vinkom in z Njim, veže nas zaveza kot odgovornost za doživeto, veže nas klic k daritvi kot presežnemu…skratka, povezuje nas beseda STRŽIŠČE in to v krajevnem in vsebinskem pomenu…

Zato smo se ponovno zbrali v Stržiščah: »da bi izmerili dalj in nebeško stran«, kot pravi pesnik. Na poti je to potrebno vsake toliko storiti: da ne zaideš predaleč, ker potem bo povratek ali naravnanje krmila naporno; da se ne izgubiš, ker je to lahko zelo stresno ali tudi usodno; je pa to nujno za razbistritev pogleda na poti k cilju, prevetritev misli in morda prav to zadnje danes še kako potrebujemo…

Zlatomašnikom smo postavljali vprašanja o upanju, ki so ga doživljali ob novi maši in kako ga živijo danes po petdesetih letih. Kaj je bilo na njihovi življenjski poti tisto, kar je prispevalo k upanju, ga okrepilo ali nasprotno, ga zmanjšalo? Kako jim je stržiška kateheza in doživetje žive, vesele skupnosti na tednih duhovnosti pomagalo pri oznanjevanju? Kako živijo duhovniško skupnost, ki jo je sanjal in gradil gospod Vinko? Kaj pričakujejo od nas sopotnikov – laikov? Kako doživljajo današnje spraznjene cerkve? Kako doživljajo današnje mlade?

V sproščenem, odprtem, odkritem pogovoru smo začutili skupnost, v kateri je doma spoštljivost, pozornost, potrpežljivost , v kateri je prisotna skrb drug za drugega, v kateri se čuti pripadnost. Človek je presežno bitje, v njem je vsajeno hrepenenje po Božjem. Velika noč je krščansko upanje, ki daje optimizem. Upanje dajejo mladi, družba, ki čaka, kdo bo prinesel novico, da je Kristus tisti, ki odrešuje…