"Karizma gibanja Pot bo še naprej bogato rodila!"

Kot nekoga, ki me je gibanje Pot notranje globoko zaznamovalo (Vinka Kobala sem prvič srečal leta 1975), sem srečanje na Sveti Gori, sveto mašo, nagovor škofa dr. Petra Štunfa, čudovito gesto podaritve mašnih plaščev in vsa druga srečanja tega dne doživel na poseben način.

Gibanje Pot, "tovarišija Vinka Kobala" in vsa prijateljstva, nekatera že malo uplahnjena, a še vedno prisrčna in iskrena – to je nekaj najlepšega, kar se mi je zgodilo v življenju. Ne bom nadaljeval v preveč emotivnih tonih, zato nekaj misli, spominov, razmišljanj.

Gibanje Pot in "njegova karizma" imata več dimenzij:
- najprej globoko krščansko duhovno;
- cerkveno: mišljena je iskrena drža, kako v živahnem času po 2. vatikanskem koncilu živeti krščansko duhovnost znotraj občestva Cerkve, pa tudi v čisto običajnem vsakdanjem življenju;
- doživljanje skupnosti: besedi tovarišija, ki jo je z naslovom knjige zaznamoval Edvard Kocbek, je dal Vinko Kobal nov pomen: gre za prijateljsko navezo, ki jo drži skupaj krščanski optimizem in iskrenost medčloveških odnosov;
- družbeno angažirano: zoreli smo (tisti, ki smo to nosili v sebi) za aktivno državljanstvo ... Na srečanjih je bilo vedno čutiti afirmativen odnos do slovenstva, do slovenskega naroda ... Menim, da počasi dozoreva čas za to, da bi se o tej dimenziji gibanja Pot in veliki zaslugi Vinka Kobala napisalo kaj več, kajti kar nekaj posameznikov se je iz tega ognjišča izklesalo v odgovorne javne osebnosti, ki so prevzele odgovorne vloge v času demokratizacije in nato nastanka samostojne slovenske države;
- gre za globoko sodelovanje, prepletanje in plemenitenje laikov in duhovnikov/tudi redovnic. Morda se ne zavedamo, kako je to v tem "post-krščanskem razpoloženju v slovenski družbi" pomembna izkušnja, ki nehote kaže enega od možnih odgovorov na tako resno krizo duhovnih poklicev v slovenski Cerkvi.

Za zaključek: najprej globoka hvaležnost vsem, ki ohranjajo "zgodbo" gibanja Pot,  stržiškega gibanja, "pot duhovnosti Vinka Kobala" (globoka misel iz uvoda mašnega nagovora škofa Petra), od Tomaža Kodriča, Danila Kobala, Jožeta Pegana, Lojzeta Milharčiča, Slavka Rebca, Primoža Erjavca, Rafka Klemenčiča ... do Katarine Zupančič, Draga Kozinca, Marije Drešček, Jureta Peršolje … Navrgel sem le nekaj imen, mlajših, žal, ne poznam.

Simone Weil pravi, da "je sedanjost nekaj, kar nas povezuje; prihodnost si ustvarjamo v domišljiji; samo preteklost je čista resničnost".
Zato je tako pomembno, da smo se v nedeljo "srečali" in podoživeli našo resničnost preteklosti.