Ostanite v moji ljubezni

Mene je najbolj presenetilo, ko sem na dvorišču zagledala polno drevo zrelih češenj. Kot Gorenjka s hribov se kar ne navadim, da je možno čudovite češnje obirati že v začetku maja.

Pa tudi tema tokratne šole skupnosti je bila povezana s sadjem, v bistvu z vinogradništvom. Jezus je rekel, da je on trta, mi smo mladike in Oče je vinogradnik. Ob letošnji pozebi smo dobro začutili, da vinogradniku ni vseeno za mladike, žalosten je, če vidi ovenele mladike, ki visijo dol in črnijo. Vesel je pa, če so njegove mladike preživele in mu dajejo upanje, da bodo do jeseni rodile sadove. Iz tega čutimo, da je življenje mladike dar, je podarjeno in dragoceno.

Potem je šlo naše razmišljanje v smeri, da je za to, da mladike rodimo sad, potrebno ostati na trti. Jezus nam pravi: Ostanite v meni in jaz v vas. Malo kasneje še: Ostanite v moji ljubezni. Naša naloga je, da ostanemo povezani s Kristusom. Za to je potrebna vztrajnost in zvestoba.

Zelo možno je, da smo v kakšnem trenutku zelo navdušeni nad Jezusom. Dotakne se nas kakšno pričevnje, kakšne duhovne vaje. Recimo po tednu duhovnosti zelo dobro čutimo, da smo doživeli nekaj velikega in da nas je ta dogodek spremenil. Vendar je pomembno, da v Kristusovi ljubezni ostanemo. Čustva se hitro lahko ohladijo. Začetno navdušenje kar nekam izgine. Zdi se nam, da smo naleteli na trdo realnost, ki ni nič kaj podobna dotiku močne Božje bližine. Takrat se mora izkazati naša odločitev za vztrajnost in zvestobo. V njegovi ljubezni ostajamo tako, da spolnjujemo Božje zapovedi in delamo, kar je Bogu všeč.

Letos pri študentski skupini beremo knjigo 10 ... iz ljubezni in razmišljamo o Božjih zapovedih. Ugotavljamo, da to ni nikakor le majhen seznam, na katerem naredimo kljukico, ampak se v vsaki zapovedi najde veliko možnosti za naš napredek, veliko Jezusovih zgledov in veliko konkretnih priložnosti, kako svoje življenje bolj uskladiti z Božjim načrtom. Bog je kar konkreten, realen.

Posebej sem hvaležna za en konkreten primer dejanja ljubezni in Božje previdnosti, ki sem ga doživela te dni. Pred šolo skupnosti sem bila z župnijo na romanju v Lurdu in tam smo ob odhodu pozabili na avtobus naložiti našo župnijsko kitaro. Ko smo to ugotovili, se je takoj začela reševalna akcija. Najprej je vodička povedala za eno skupino slovenskih romarjev, ki so bili za nami v istem hotelu in smo jih prosili, da so kitaro našli in spravili. A oni bi jo morali nesti na letalo. Potem sem se obrnila na prijatelja Mitja, ki je bil tudi v Lurdu s svojo župnijo, da so se oni našli med seboj in predali kitaro Mitju. On je iz Lurda prišel direktno na šolo skupnosti, so ga kar pustili v Vipavi. Na romanju sta bila pa tudi dva romarja iz Podnanosa, ki sta ga pripeljala do šole skupnosti. V nedeljo je šla pa kitara z mano čez hribe in doline in tako je bila s konkretno pomočjo veliko dobrih ljudi v nedeljo popoldne že doma na svojem mestu.

Pa je spet en lep primer, kako so naše skupnosti velik dar in kako ideja, da moram sam poskrbeti zase, ne pripelje daleč.