Razmišljanje na obletni maši za Vinka Kobala

Upam si trditi, da smo tudi danes tu najprej zaradi hvaležnost Bogu, da smo se, nekateri osebno, drugi po pripovedovanju srečali z Vinkom in njegovim osebnim odnosom s Kristusom, za katerega je tudi nas navduševal. Iz tega odnosa nas je učil še enega odnosa, odnosa do skupnosti Cerkve, ki ni najprej okostenela institucija, ampak dom, živo telo Jezusa Kristusa.

V tem pričevanju nam je ob neki priložnosti položil na srce tudi to misel: »Človek se ne more zadovoljiti z zunanjim videzom, zanima ga predvsem skrivnost. Skrivnost je za sodobnega človeka izmed vsega najbolj vabljiva.«
Strinjam se z njegovo mislijo o mikavnosti skrivnosti in pred jutrišnjim praznikom Svete Trojice jo vedno znova »postotereno« doživljam. Ob tej skrivnosti naše vere vedno doživljam veliko mero zadrege, ker sam in verjetno tudi vi, ki me sedaj poslušate, pričakujete dobro razumsko utemeljeno razlago, ki bi vsaj delno potešila našo radovednost in razložila skrivnost.

Vsak poizkus razlaganja te SKRIVNOSTI pa je vsakokrat bolj ali manj slab približek, ki odpre veliko več novih vprašanj kot pa ponudi odgovorov. Pred očmi imam dogajanje pri študentski skupini, ko smo naše pogovore oblikovali ob knjigi Tečaj vere. Velikokrat smo prišli do podobnega zaključka: Na popoln odgovor bomo morali počakat, ker ga bomo dobili v večnosti. Torej smo na poti in vztrajnost nam prinaša novih in novih oseb in dogodkov, po katerih se počasi približujemo, a se v času zemeljskega potovanja nikoli zares v vsej polnosti ne zbližamo s skrivnostjo.

Evangeljski odlomek, ki smo ga brali, nas celo pripravlja na možnost, ko bomo podvomili, saj se je Jezusovim učencem to zgodilo celo takrat, ko so se srečali z Njim in se mu priklonili. In kaj jim Jezus svetuje? »Pojdite torej in poučujte vse narode. (Mt 28, 19)«. Kaj ni naročilo skregano s trenutnim stanjem učencev? Kaj si nista v nasprotju poslanstvo in dvom? Očitno ne, saj Gospod daje poslanstvo prav v takih okoliščinah.

Vinko pravi, da se ne moremo zadovoljiti z zunanjim videzom in da nas po poti hoje za Kristusom žene prav skrivnost. Sveta Trojica je in bo ostala človeški pameti skrivnost, a prav ta skrivnost nas spodbuja k zvestobi in vztrajnosti na poti vere. Preprosto čutimo in zaupamo, da se bo naša vztrajnost v iskanju odgovora obrestovala. Ne nazadnje tudi vsak od nas je že bil deležen drobcev tega odgovora, ko je konkretnih in vsakdanjih korakih zvestobe Kristusu v občestvu Cerkve prejemal zgovorne namige SKUPNOSTI, ki jo odraža Sveta Trojica in je za nas program življenja. Vinko je to povedal takole: Pozornost ni zgolj olikanost v odnosih, ampak nekakšna religiozna drža pred skrivnostjo človeka, ki je sicer vidno prisoten, v resnici pa je v jedru še nepoznan. Tak je Bog do nas. On nas razume, da bi mi znali razumeti druge.