11.08.2025

Dogodek, ki upočasni čas, odpre srce ...

Stržiški tedni duhovnosti so zame vsako leto prostor, kjer se čas upočasni, srce odpre in duša zadiha. Letos je bilo še posebej lepo, saj sem imel priložnost biti del dveh tednov – enega namenjenega dijakom in drugega študentom. Že pot v Stržišče ima svoj čar; zdi se, kot da vlak ne vozi le po tirih, ampak tudi po tihih poteh srca, ki me vodijo v nekaj globljega.
Letošnja tema je bila srečanje. Najprej sem ga doživel skozi oči dijakov, kjer sem se poglabljal predvsem v vprašanje, kako se pristno srečati z drugimi – kako začeti srečanje, ki ni le površinsko, ampak odkriva globlje stike in vodi v vedno večje globine na poti srečevanja.

Tretji teden, med študenti, sem se veliko spraševal, kako naj se pristno srečam sam s seboj – s svojimi mislimi, ranami, veseljem ... Spoznal sem, da pravo srečanje ni le trenutek, ko nekoga pozdraviš ali z njim preživiš čas, ampak ko dopustiš, da prideš z drugim človekom v odnos »jaz in ti«. Skozi oba tedna pa sem veliko doživljal tudi pristna srečanja z Bogom. Nisem ga srečal le pri sveti maši, temveč tudi v stvarstvu, ki nas je obdajalo, in v novih prijateljstvih, ki sem jih v teh tednih pridobil.

Ko pogledam nazaj, se zavedam, da sta mi oba tedna dala veliko možnosti za duhovno poglobitev in pridobivanje novih spoznanj o srečanjih. Naučila sta me, da srečanja niso naključja – so darila, ki jih prejemamo in podarjamo. In za vsako srečanje se moramo potruditi ter mu dovoliti, da nas oblikuje v to, kar smo.

Če bi moral letošnjo izkušnjo strniti v eno misel, bi rekel: Resnično srečanje se zgodi, ko si dovolimo, da nas dotakne prisotnost drugega.

Jakob P.