Starejša generacija gibanja Pot

Začetki zbiranja starejše skupine iz gibanja POT segajo v čas, ko je bil g. Vinko še v Desklah. Tja smo prihajali pari, ki smo zrasli iz gibanja. Povabljeni smo bili, da na dnevih zbranosti sodelujemo v delovnih skupinah srednješolcev in pri skupnem bogoslužju. Kasneje, ko nas je bilo že nekaj parov in drugih prijateljev, nas je g. Vinko nekajkrat v letu povabil v Deskle ob nedeljah popoldne. Imeli smo svoja srečanja. Po tem so se naša srečanja za nekaj časa preselila na Mirenski grad. Srečevali pa smo se tudi v Šturjah, Bukovici…

Ko je g Vinko prevzel v upravljane župnijo Godovič leta 1985, pa smo postali stalni gostje župnišča na Godoviču.Tu smo se zbirali enkrat na mesec ob nedeljah ob 15. uri. Prihajali smo skupaj družine z otroci vseh starosti. Pridružil pa se nam je lahko kdor koli. Bilo nas je veliko, skoraj toliko kot se nas zbere sedaj, ko se srečamo z mlajšimi zakonskimi skupinami iz gibanja. Našemu srečanju se je g.Vinko pridružil po tem, ko je z godoviškimi verniki odmolil večernice v cerkvi. Ko so naše otroke prevzele »varuške« smo se posedli v krogu v podstrešni predavalnici v župnišču. Začenjali smo vedno po enakem vzorcu, s krajšim predstavljanjem, molitvijo večernic. Temu je sledilo polure ali več poslušanja in razmišljanja neke v naprej določene teme. Ta razmišljanja je v začetku pripravljal g. Vinko. S časoma soVinkova prizadevanja le rodila sadove. V nas je zanetil odgovornost in delavnost. Sami smo začeli pripravljati razmišljanja in voditi razgovor. Vinko je bil pozoren poslušalec in obziren sogovornik. Ti razgovori so se večrat zelo razpotegnili, tako da jih je moral g.Vinko prekiniti s povabilom na malico, ki je ostala v navadi do današnjih dni. Nato je sledila Sv. maša v kapeli poleg predavalnice. Vinko si je prizadeval, da bi vsako srečanje imelo zaključek v Evharistiji. Vabili smo se s pisnimi vabili, ker so se datumi srečanj spreminjali glede na prosto župnišče in ostale obveznosti g. Vinka. Na srečanje je prišla vedno kakšna nova družina, kakšna stara pa je » izpadla ». Na poslanih nad 80 vabil se nas je zbralo od 20 d0 40 odraslih – otroci niso všteti.

Po smrti g.Vinka se je dal na razpolago naši zakonski skupnosti za duhovno vodstvo g. Lojze Milharčič, župnik v Ajdovščini. Še nekaj časa smo vztrajali z zbiranjem na Godoviču, nato pa smo se začeli zbirati v župnišču v Ajdovčini vsako tretjo nedeljo popoldne. S preselitvijo naših srečanj v Ajdovščino smo večini skrajšali prihod na srečanja, predvsem pa je gospod Milharčič bil lahko skoraj vedno prisoten. Nekaterim pa smo pot tudi podaljšali.

Naša skupina ni zakonska skupina, ampak skupina družin in prijateljev. Lahko dodate tudi besedo »starejših«.

Za nami je dolga sled povezanosti s katero nas je zaznamoval gospod Vinko. Tako v sebi nosimo izkušnjo skupnosti povezane v molitvi z Jezusom Kristusom. Radi bi bili še bolj združeni v molitvi, radi bi, da bi bili naši medčloveški odnosi še bolj pristni ter da bi bili še bolj odprti za potrebe v okolju. Zaključil bom s pesmijo Ni življenja brez trpljenja iz kjižice -Vsako srce potrebuje dom avtorjev Phil Bosmans in Ulrich Schulc: …. Sanjamo o življenju brez bremena in vendar vemo: tega ni. Breme postane lažje, če verjamemo v njegov smisel, četudi ga ne vidimo. Marsikatera nesreča se je pozneje izkazala za srečo. Breme postane lažje, če ga drug drugemu pomagamo nositi, tudi če ga ne moremo odvzeti. Za voščilo pa iz pesmi: Božič je nujen ….. Za božič se obdarujemo. Tudi Bog nas obdaruje, daje nam zgled. V svojem Sinu nam podarja tisto, Kar najbolj potrebujemo:mir.

Od njega izvirata sprava in mir. Z njim želimo širiti mir. V njem bo naše srce našlo mir.