Sedim ob prižgani svečki z napisom Daritev, Stržišče 2023

Tokrat sem bila gor kar dva tedna. Letos nam je namreč mladim v župniji župnik večkrat omenil, da nam poleg mladinskih srečanj, oratorija, izletov in sodelovanja pri župnijskih dogodkih nekaj manjka. 'Potrebujemo kakšne duhovne vaje, to je pomembno, pa še veliko bolj se boste spoznali in povezali med seboj.' Organizirati kvalitetne duhovne vaje se vsaj meni zdi kar prevelik zalogaj, ni in ni prišlo na vrsto, da bi se tega sploh lotili, dokler ni prišlo poletje in ugotovitev, da smo letos pač zamudili. Razen če ... 'Jaz hodim v Stržišče, mogoče bi pa lahko skupaj šli tja? Program bo, duhovnik bo tam. Četrti termin se nam ne prekriva z ničimer drugim za mlade v župniji.' Župnik je potrdil, poveljnica - voditeljica oratorija je bila za stvar in navsezadnje smo povabili.

Nekaj mladih je imelo teden še prost in so zgrabili povabilo. Hitro mi je postalo jasno, da spadam tako v tretji kot četrti teden. V študentskem tednu sem doma in bi mi manjkal, če ne grem, svojih Poljancev pa tudi ne morem najprej povabiti, potem pa pustiti na cedilu.

Ogromno utrinkov se je nabralo, ki jih ne želim pustiti pozabi, nekaj jih delim. Počutila sem se zelo družinsko, kot da smo med seboj bratje in sestre. Največji dar, ki smo ga prejeli, je to, da smo. Vreme je bilo oba tedna precej posebno, en večer po maši se je zunaj tako ulilo in treskalo, da smo zapeli še veliko pesmi na suhem, preden smo se skorajžili oditi na večerjo. S študenti smo bili na Javorci, spoznavali preteklost in dediščino našega naroda. Pri družini lanskega kuharja Jureta smo bili tako dobrodošli, da nam je spekel pice, torto in še pomagal pri enem poskusu presenečenja. V četrtem tednu smo zaradi vremena zamenjali dan za Črno prst in svetopisemski dan, pa je vseeno šlo v redu, čeprav me je skrbelo. V lepem spominu mi ostaja adoracija in pisanje osebnega pisma Jezusu. En dan sta imela moja starša obletnico poroke, to sem zjutraj omenila in eden od duhovnikov je kar napovedal, da bo maševal zanju, ker za ta dan še nima mašnega namena. Na god svete Ane in Joahima smo pri mizi našli nakvačkane obeske, ki jih je menda Miklavž pri naši kuharici pustil za nas, kot čisto prava stara mama, ki kar žari od veselja, da lahko kaj dobrega skuha in podari svojim vnukom.

Nekaj pomembnega je, čemur se ne morem načuditi. Veselje, zagnanost in žar, s katerim nas pričakajo duhovniki, nam pripovedujejo, nas spodbujajo, odgovarjajo na naša vprašanja. Vidi se, da tega ne počnejo iz občutka dolžnosti, ampak to poslanstvo živijo zelo radi, iz svojega veselja in odnosa z Bogom. Ko sem enkrat pred plenumom v tajništvu napovedala eno malo težje vprašanje, sem videla iskrico v očeh in dobila ganljiv odgovor. 'Saj zato smo tukaj. Mi smo se to učili in hvala Bogu, da imamo koga, ki mu lahko to razložimo. Pri pridigi se ne da tega lotevati, pri verouku nas ne poslušajo. Vas pa zanima in z veseljem vam bomo povedali.' Občudujem tudi sodelovanje in prijateljstvo med duhovniki. Bili smo majhna skupina, pa so bili z nami ves teden kar trije. Obiskat nas je prišel še naš župnik, nekajkrat je prišel po opravkih in na klepet stržiški župnik Danilo, pa še eden od bližnjih duhovnikov je prikolesaril na kosilo, skupno molitev in kavo.

Ker je bilo na četrtem tednu večina mladih prvič, so začeli spraševati, kdo je ta gospod, ki je na slikah po hiši in zakaj tam piše Stari modri sivi bober. Duhovniki so se zato odločili, da smo imeli en večer o Vinku Kobalu. Gledali smo filmček o njem, posnet ob 20. obletnici smrti. Vsi duhovniki in kuharica so nam pripovedovali svoje zgodbe, kako se oni spomnijo duhovnika Vinka in kako so srečanja z njim vplivala na njihovo življenje. Kaj vse je storil za mlade! Nismo izpustili niti njegovega prizadevanja za samostojno Slovenijo niti težav, ki mu jih je delal prejžnji režim, a mu ni nikoli vzel vedrine in poguma. Ko je šel naš večer h koncu, je pa spontano od ene punce prišlo vprašanje: 'A je že kdo začel postopek za svetnika?' Njej je bilo po vsem slišanem čisto jasno. In odgovor: 'Ne (še). Nas je pa kar dosti, ki verjamemo, da je svetnik in se mu priporočamo.'

Močno je v obeh tednih zasvetil tudi zgled blaženega Lojzeta Grozdeta. Meni so ga te duhovne vaje kar približale, gledali smo film in brali njegove besede v dodatku gradiva. Velik vzor imamo v njem. Njegove besede izzivajo in gorečnost ne pusti na miru.

Izvedeli smo veliko stvari, ki so nas zanimale. Kar precej več nam je jasno o daritvi in o daritvah v Svetem pismu. Dosti smo se pa tudi zabavali. Kartali, peli pesmi, se igrali morilca, vohuna, krščanski dobble, s humorjem prenašali dretje bika ali krave. Če nas kdo vpraša, kaj smo počeli, je pa itak prvi odgovor, da smo odlično jedli. Pa še Poljanci smo se naučili, da gluhi štruklji niso isto kot žlikrofi :)

Vidim, da teden duhovnosti v Stržiščah, ki je nekoč prvič nagovoril mene, nagovarja vsakega mladega človeka, fanta ali punco, ki zbere toliko korajže, da pride pogledat in se odpre Božjemu predlogu. In to velja ne glede na starost in število preteklih udeležb na duhovnih vajah, tako za katehumenko kot za tiste, ki so v Cerkvi preiskali in preizkusili že marsikaj, za tiste, ki jih sicer v življenju zanimajo traktorji, glasba, rože, knjige ali ... Vsi si želimo biti ljubljeni, vse nas zanima, kakšen smisel ima naše življenje in kako živeti, da bomo srečni. Vidim, da se v mojih prijateljih nekaj zgodi, Bog se resnično dotakne mladih src, prejeli smo zaklad, ki ga hvaležno in veselo odnesemo s seboj. Vidim rast prijateljev, ki si že nekaj let skupaj delimo to pot. Zato si ne bom nehala prizadevati, moliti in nekaj početi za slovenske mlade, da bi še mnogim pomagali srečati Boga in prejeti dar, kot sem ga bila sama v obilni meri deležna v Stržiščah.