Glej, vse delam novo!

Moja pot v Stržišče se je začela sredi študijskega leta z branjem vtisov udeležencev, ko sem sanjarila, da bom letos pa res šla nekam na duhovne vaje. Ti zapisi, so mi pomagali razločiti, da je Stržišče pravi kraj za to. No, sedaj sem po Božji milosti že jaz pred listom papirja … Ni v moji moči ubesediti vsega lepega, kar sem doživela v Stržišču, a bom vseeno poskusila podeliti vsaj drobec te prelepe izkušnje.

Ko sem v nedeljo sedela na vlaku za Podbrdo, mi je srce igralo od veselja od hvaležnosti, da mi je Gospod dal dovolj moči, da sem se za tisti teden zmogla iztrgati vsakdanjim obveznostim v dolini in da je poskrbel, da mi ni tudi nič drugega preprečilo odhoda. Seveda je bilo v meni tudi nekaj negotovosti, saj nisem natančno vedela, kako bo. A samo misel na pohod, ki me je čakal od Podbrda do Stržišča, nabasan nahrbtnik in pohodni čevlji na nogah, ki so me spominjali, da grem (po dolgem času) spet v hribe, je bila dovolj, da sem bila prepričana, da je bilo že zaradi te poti vredno oditi. Vendar ni trajalo dolgo, da sem spoznala, da mi je Gospod resnično pripravil veliko več od izleta v naravo.

Natančno določena in z modrostjo načrtovana dnevni ritem in potek celega tedna sta dajala varnost in mir, ki ju v hitrem, spreminjajočem in nepredvidljivem življenju skozi leto težko občutim. V zavetju tišine in objemu narave, smo lahko v polnosti živeli vsak trenutek, tkali vezi ljubezni in dobrosrčnosti med nami in obnavljali vsak svojo zavezo z Bogom. Čeprav je imel teden določeno temo – zaveza – in se to morda sliši zelo omejeno, so se, čisto spontano ali pa kar tako vmes, lahko odprla številna vprašanja, na katera sem iskala odgovore. In to je še ena velika dragocenost Stržišča: lahko sprašuješ in so tam ljudje, ki poslušajo, modro odgovarjajo ali pa s teboj iščejo odgovore.

Stržiški teden se je globoko vtisnil v moj spomin, saj še zdaj skoraj vsak dan pomislim na vsebine, ki jih je prinesel določen dan v tednu. Ob ponedeljkih tako pomislim, kako si je Bog zamislil zavezo in v nas položil hrepenenje po njej; ob sredah se spomnim pohoda in maše v naravi, ipd. Tako me prav vsak dan spominja na ta čudovit čas in me hkrati opominja, da sem zdaj nazaj v svetu z dolžnostjo, da živim svojo vero.

Stržišče ni kot klasičen dopust, ki te, ko se konča, navda s kančkom žalosti, ali celo grenkobe in tesnobe pred novim letom napornega dela. S Stržiščem je drugače: konec je šele začetek. Čeprav je nebeško lepo in bi si želela ostati večno tam, je bil temu pri meni močno pridružen občutek usposobljenosti za začetek novega življenja v dolini, močna želja, da bi to veselje, ki sem ga bila deležna, ponesla v svet. Ko sem se vrnila je bilo vse isto, a vendar tako drugače! Kar same so mi ob tem prihajale na misel ljubeče besede: »Glej, vse delam novo!« (Raz 21, 5) Da, Gospod, vse delaš novo, če ti le dopustim in se oklenem tvoje ponujene roke.

Tako hvaležna sem za ta teden mojega življenja. Hvala Primožu in Tomažu za vodstvo, poslušanje in predajanje modrosti, izkušenj in svojega znanja. Hvala Lojzetu za vse odlične, z ljubeznijo pripravljene obroke – dajali so nem potrebnih telesnih moči in bili hkrati dragocen čas srečanja in sproščenih pogovorov. Hvala vsem prijateljem, ki ste me vedno poslušali, prenašali moje slabosti in me bogatili s svojimi razmišljanji in raznovrstnimi izkušnjami. In hvala našemu Gospodu, da nas je zbral v Stržišču, in da nam je dajal potrebnih milosti, da smo lahko okusili kanček veselja, ki nam ga pripravlja, če bomo živeli v Njegovi ljubezni.

Loti Rotar