02.08.2017

Doživela sem srečanje

Nedelja je. Medtem ko z domačimi pijem tisto prijetno nedeljsko kavo, mi misli že uhajajo k prihajajočem tednu. »Zakaj sploh grem v Stržišče?« se mi vrti po glavi. Tista kriza pred odhodom me že močno prijemlje, ampak vseeno poberem pripravljeno prtljago in grem. Grem, ker se mi zdi, da moram iti. Grem, ker me nekaj prav vleče tja …
Z župnikom Tomažem se odpraviva v Stržišče, kjer nas že čakata Primož in kuhar Lojze. Hišo že malo poznam in hitro se počutim domače, tudi zaradi ljudi, ki se zbiramo. In kar hitro smo zbrani vsi – ja, ni nas veliko, a kmalu začutim, da so ob meni sami srčni in čudoviti ljudje: Tomaž in Primož, duhovnika, ki nas bosta popeljala do čudovitih srečanj tega tedna, Lojze in Marija, ki bosta poskrbela, da bo v kuhinji vedno vse štimalo in da želodčki ne bodo prazni, ter Tine, Mitja, Andreja in jaz – preprosto odprti za vse, kar nam bo nov teden prinesel. Po skupni večerji, pomivanju posode, se kot družina zberemo okrog mize v tajništvu, zmolimo večernice in se med seboj spoznamo. Po tihem se verjetno vsi sprašujemo, zakaj nas je tako malo, če se sploh splača, če ima sploh smisel … Pa se hitro premagam – vredno je! To je le priložnost, da vsakega še bolj zares, bolj iskreno srečam, da mi postane bližnji, da mi postane brat, sestra. To je priložnost, da lahko vse, kar prejmem, delim z vsakim. Je priložnost, da se konec koncev srečam sama s seboj, da se dotaknem tistega, kar je resnično, čeprav je morda skrito. Vesela sem, da sem prišla, kljub temu da sem malo prestrašena, in hvaležna, da je Bog prav nas zbral skupaj. Zmolimo še sklepno molitveno uro in nekoliko preplašeno zapojemo Salve Regino ter se počasi odpravimo spat, vsak v svoj konec hiše.

Zbudimo se v zgodnje ponedeljkovo jutro in dan začnemo z molitvijo brevirja ter, seveda, kavo. Kako boljša je, kadar jo piješ v taki krasni družbi! In dobra družba je zaklad tudi, kadar kavo lahko samo gledaš in vohaš … Tudi zajtrk in pomivanje posode mineta v prijetnem vzdušju, potem pa se že kmalu zberemo skupaj zberemo in zmolimo hvalnice, se naučimo eno »novostaro« pesem ter se začnemo spuščati v čisto poseben rudnik. Rudnik naših srečanj, srečanj z Bogom, s sočlovekom, s stvarmi, dogodki, ki nas obdajajo, s samim sabo. Kaj so srečanja? So za srečanja potrebni samo ljudje? Se res moram srečati sama s sabo? Kdo pa je zame Jezus? Po Tomaževem predavanju se polni misli in vprašanj umaknemo vsak zase in se v tišini prepustimo, da nas Sveti Duh nagovarja – preko narave, odmevov slišanega, prebranega gradiva, vzgibov srca … Misli, ideje, dvome, izkušnje si podelimo v skupini. Prijetno se počutim, tako sproščeno, neprisiljeno, življenjsko. Tako, da lahko vsak nekaj reče, vsak prisluhne, vsak da in vsak prejme. Zadovoljni in lačni se zberemo ob skupni mizi in se ob dobrem kosilu sproščeno pogovarjamo. Po dnevni molitveni uri in tisti prijetni dišeči kavi si vzamemo nekaj časa za počitek, potem pa se sprehodimo do Kala, kjer opazujemo, kako kobilica oddaja senco triperesne deteljice, preverimo, če je voda kaj okusnejša kot lani in v šopek zberemo rože, ki jim nekateri pravijo pelvel. Kmalu se dobimo na plenumu, kjer naše misli in razmišljanja iz skupine dopolnimo še skupaj s Primožem in Tomažem ter se pripravimo na sveto mašo. Ker nas je malo, lahko doživimo mašo čisto od blizu – zberemo se dobesedno okrog oltarja in vsak prispeva nekaj po svojih močeh: pripravi uvod, ministrira, poje, bere, igra … Čutim, da je tu prostor za vsakega, da lahko da tisto, kar ima, hkrati pa čutim tudi čudovitost skupnosti in prijateljstva med nami, ki se nadaljuje tudi pri skupni večerji in pomivanju posode. Sodelujemo prav vsi in zavem se, da so to tisti najbolj preprosti trenutki druženja in resničnih srečanj med nami. Po večernicah na terasi v sebi prebudimo malo otroškega duha in se igramo. Preprosta igra med katero izvemo kaj so naše najbolj zanimive jedi, komu je počila guma, kako se nariše Mona Liso, kako brez besed oponašati žolno … Ko od Črne prsti še odmeva Angelček, se zazrem v zvezdnato nebo nad sabo in razmišljam o današnjih srečanjih. Še eno me čaka: srečanje z Gospodom v sklepni molitvi. Salve Regina name gre že malo bolje. Mirna, a utrujena zaspim.

Torkovo jutro. Vesela sem, da sem se zbudila nekaj minut prej in pred molitvijo se uspem nadihati svežega jutranjega zraka. Lepo je. Sonce počasi boža vrhove, iz kuhinje se sliši delo pridnih rok, ki se meša s petjem ptic … Prevzema me hvaležnost za vse, kar imam in zavedanje, da mi je pravzaprav vse to podarjeno. Papež Frančišek nas v današnjem tvitu izzove, da začnemo razmišljati, kolikokrat zamenjujemo srečo in kavč. Smo res pripravljeni iti od jaz k (t/T)i? So vsa srečanja zares srečanja? Kakšna je razlika med srečanjem jaz in ti ter jaz ali ti? Zakaj smo tolikokrat lačni, čeprav imamo pred seboj polne mize? Primož nas popelje preko vidikov nesrečanj in nesreče v današnjem svetu in nam prepusti, da v tišini razmislimo o naših preteklih nesrečanjih in o tem, kako lahko preprečimo, da do tega sploh pride. Tišina je zame dragocen čas, ko se preprosto prepustim, da sem nagovorjena. In v teh dneh je prav tišina najbolj zgovorna … Vrnem se v skupino, kjer si ob podelitvi misli še najbolj ustavimo ob odlomku evangelija o grešnici, ki je umila Jezusu noge in farizeju, ki je vse povprek obsojal. Mar nismo morda mi velikokrat v njegovi vlogi? Polni svojih sebičnosti in predsodkov se zapiramo vase in ne pustimo, da pride do srečanja. Znamo biti tudi kot grešnica? Priznati, da smo grešni, sprejeti in vzljubiti najprej sebe in se potem podati v resnično srečanje s sočlovekom, z Jezusom. Znamo začeti ljubiti in prerasti kup svojega egoizma, se začeti prepuščati zaupanju v Boga? Misli še popoldne odmevajo v nas in po sprehodu na plenumu ugotovimo, da nas mnogokrat ta naša nesrečanja pripeljejo do tega, da ne gradimo več skupnosti, občestva, ampak začnemo ustvarjati samo skupine, kjer je vse polno egoizma, lastnih želja, ciljev, potreb. V zavedanju, da tu nismo kar tako vsak zase, da smo za drugega odgovorni, se zberemo pri sveti maši, kjer se nekoliko bolj ustavimo pri prvem delu in iskreno prosimo: »Gospod, usmili se!« Usmili se mene, ker sem gradil nesrečanja, usmili se mene, ker te nisem hotel srečati. Ko se dan že pregiba v noč, lovimo še zadnje svetle minute, da na terasi zmolimo večernice in se potem v preprosti igri prepustimo srečanjem. Medtem ko molimo sklepno molitveno uro, razmišljam, kako lepo je, da smo v Cerkvi povezani preko molitve, ki je prva nosilka naše vere. In kako lepo je, ko molitev ne povezuje le naše velike Cerkve, ampak tudi našo majhno skupino, ki danes že bolj prepričljivo zapoje Salve Regina. Čeprav smo še polni misli in vtisov današnjega dne, se odpravimo spat, saj vemo, da nas jutri čaka nekaj drugačnega.

Še v temi se zbudimo in pozajtrkujemo, v prvih snopih svetlobe zmolimo hvalnice, nato pa si – po papeževem navodilu – zares obujemo gojzarje in se odpravimo na pot. Mrzlo je še, a topla prijateljeva spodbuda in lahek vzpon me hitro pogrejeta. Tam nekje nad Stržiščem, ko od daleč že opazujemo, kako sonce boža bližnje hribe, zmolimo molitev ob Marijinim srečanjem z angelom in se odpravimo naprej. Prijetno je, ker si ne delimo le nahrbtnikov, ampak tudi vsak svoje življenje, svoje izkušnje, spoznanja, skrbi, dvome … Vse to pa skupaj postaja lažje, pa tudi pot ni več samo fizičen napor, toda predvsem prostor srečanja. Pri lovski koči se zberemo vsi – pridejo tudi Tomaž, Lojze in Marija – in skupaj obhajamo sveto evharistijo, za mizo, kot apostoli pri zadnji večerji. Ob koncu se skozi drevesne krošnje prebije sonce in s »ti, ki si na svet prinesla sonce,« navdušeno zapojemo Mariji, hvaležni za tople žarke, svežo vodo in malico, ki nas čaka. Poslovimo se in naša peterica – Primož, Tine, Mitja, Andreja in jaz – se še malce premražena odpravi naprej, a nas kar hitro ogreje pot preko trav in cvetlic, ki se nastavljajo soncu. Teh je vedno več in bolj kot se vzpenjamo, bolj zanimive so. Steza se začne kar strmo vzpenjati in se naenkrat izgubi. »Tukaj gremo,« reče Primož in nas vodi tja, nekam, v brezpotno strmino, ki se bohoti z rožami. Zaupam mu, čeprav se mi na trenutke zdi, da ne vemo, kod hodimo. Gremo počasi in nikamor ne hitimo. Občudujemo, poimenujemo, vonjamo, fotografiramo rože, celo pojemo o njih. Čeprav mi že pojemljejo moči, se mi vse skupaj zdi kot preprosta molitev stvarstva. Utrujeni se sesedemo, medtem ko nas le nekaj korakov stran čaka čudovit razgled na Bohinj in gore, ki se dvigajo za njim. Tako je tudi v življenju, mar ne? Kolikokrat obupam in pustim vse, ker ne verjamem, da me, če se še malo potrudim, če še malo stisnem zobe, čaka nekaj čudovitega, nekaj, kar je bilo vredno napora. Naposled nas Tine le prepriča, da premagamo še tistih nekaj korakov in nekaj časa samo nemo opazujemo lepoto razgleda. Primož nam razlaga imena vrhov, potem pa si med vzponom na Matajurski vrh privoščimo nekaj časa tišine. Iz mene kar vre hvaležnost. Da sem lahko tukaj, da so ob meni čudoviti ljudje, da lahko občudujem stvarstvo, da lahko gledam sonce, da … živim! To je moja današnja molitev. Spustimo se še do »katedrale«, kjer velik križ zaznamuje mesto, kjer je Vinko skupaj z mladimi tolikokrat obhajal sveto mašo. Ravno pravi čas je za kosilo in počitek v prijetnem zavetju, naša pot pa se kmalu nadaljuje po grebenu proti Črni prsti. Razgled me še vedno prevzema in čeprav sem vedno bolj utrujena in je naš cilj videti tako daleč, gre v družbi prijateljev lažje. Prispemo na vrh. Čutim ponos, ki se meša s hvaležnostjo in utrujenostjo. Pred kočo si privoščimo čaj in zaslužen počitek, potem pa se kar hitro odpravimo v dolino, saj Primoža v Otaležu čakajo skavti. Ko počivamo natlačeni na zmajano klopco in si delimo še zadnje požirke vode, se zavem, da smo v današnjem dnevu res postali skupnost in ne le naključna skupina ljudi. Doma (sem rekla doma? Ja, doma!) nas pričakajo kuhar Tomaž v rdečem predpasniku, Marija, Lojze in Lara, ki se nam pridruži. Pozni smo in komaj so že čakali, da pridemo, postrežejo nam z malico in hitijo pripravljati večerjo. Kako lepo je, ko te nekdo tako sprejme, ko se vrneš ... Zadovoljna sem, a komaj čakam, da se za trenutek uležem v posteljo in si potem privoščim tuš. Po večerji in okusni sladici (bi rekla, da je bila pripravljena s srcem) nas čaka molitev večernic, potem pa se udobno namestimo in si pogledamo film Čudeži z nebes. Prava pika na i današnjemu dnevu, saj prikaže veličino majhnih srečanj, ki postajajo blagoslov za vsakega izmed nas. Ko so mi med Angelčkom po licu spolzijo solze, mi reče Tomaž: »Če je že tukaj tako lepo, kako čudovito bo šele v nebesih!« In res je lepo … Domače.

Četrtkovo jutro začnemo z zaspanimi očmi, bolečimi mišicami in opečenimi rokami. A dišeča jutranja kava in dober zajtrk nas napolnita z močmi za prebujajoč se dan. Danes nas spet nagovori Tomaž in nas popelje do posebnega srečanja – srečanja z Jezusom. Jezus, ki izziva, ki čaka, da z njim vstopiš v oseben odnos, ki je oseba, je resničnost, je dogodek. Jezus, ki ima moč in vpliv, ki je gospodar besede in vladar narave, Jezus, ki prav mene pozna in razume. V meni odmeva misel o tem, kako Jezus do nas vedno pristopa v naši najmočnejši točki. Kako se On prilagodi nam in se nas dotika postopoma, ne na silo in ne kar naenkrat. Prešine me: evharistija – mar ni to najbolj preprosti košček kruha, kjer je tako ponižno in resnično prisoten On? V skupini teče pogovor o Jezusovih lastnostih, o tem, kako mi doživljamo Jezusa in njegovo prisotnost v našem življenju. Kosilo je danes še posebej svečano, saj nas obišče gospod škof Metod ter z nami deli svoje izkušnje in spomine. Ob zanimivem pogovoru čas kar hitro mine in dnevno molitveno uro prestavimo v popoldanski čas, da lahko v miru pomijemo posodo in si privoščimo malo sieste. Čeprav sama mislim, da bi mi prav prišla kakšna minuta spanca, se zaklepetam z Andrejo in kmalu ugotovim, kako lepo je imeti ob sebi prijatelje, poslušati in biti slišan in kako nam največkrat ne manjka fizičnih moči, ampak moči v ljubezni do bližnjega. Hvaležne za krasen pogovor se srečamo z drugimi na plenumu, potem pa pripravimo vse potrebno za sveto mašo in večerno adoracijo. Po večerji se odpravimo v vas in tam kar tako, brez pevske vaje, lovimo vsak svojo intonacijo in besedilo ljudskih pesmih. In prepevamo o nesrečnih ljubeznih, o gorskih rožicah, o žalostnem slovesu, na koncu pa naš »koncert« ponosno okronamo še s čisto vsemi kiticami Zdravljice. Ko se odpravljamo nazaj, našo pesem preglasi pesem zvonov, ki nas vabi, da se ne ustavimo pri župnišču, ampak se povzpnemo še višje do cerkve. Mirno je in v našo skupnost sprejmemo Najsvetejše, ki nam pravi: »Pridite, trpeči k meni, vam srce razveselim. Pridite vsi obteženi, vam bremena osladim.« Lara nas vodi skozi čudovito adoracijo, kjer se beseda prepleta s tišino. Kakšen dar je samo biti pred Njim, pustiti, da njegove besede odzvanjajo, mu preprosto peti in ga opazovati. Kar čutim, kako se na nas izlivajo reke Božjega usmiljenja in Njegove ljubezni. Drugačni, napolnjeni skupaj zmolimo sklepno molitveno uro in si podelimo vtise današnjega dne.

Petek. Jutro napolnimo z molitvijo in prijateljskim kramljanjem ob zajtrku. »Petek, moj najljubši dan v Stržišču,« pravi Tomaž. Sama tega še ne razumem, a prepustim, da me dan potegne vase. Danes nam Primož najprej ponudi ogledalo. Ogledalo Božje ljubezni. Samo v tem ogledalu namreč ne vidimo le sebe, ampak celotno pot, dogodke, ljudi, srečanja, ki so se nam zgodili, medtem pa smo še vedno usmerjeni naprej. Za zgled nam postavi ribiča Petra, ki nas s svojim življenjem kar konkretno potegne vase. Zamišljeni se razidemo, mi po skritih kotičkih Stržiške narave, Tomaž in Lojze pa v Ljubljano na pregled. Prepustim se in pogledam v »tisto« ogledalo. Ne vidim odseva svojega obraza, vidim pa svojo prehojeno pot, ovinke, strmine, ovire, postanke … In gledam naprej, v tisto skrivnost, ki me čaka in malce plaši, a jo kljub temu z veseljem pričakujem. Z Andrejo, Laro, Tinetom in Mitjem kar hitro začnemo pogovor o Petrovem življenju. Razmišljamo, kako je od preprostega ribiča postal človek, ki bi »naredil vse, celo v smrt bi šel«, potem pa zaradi pogleda usmiljenja nežno izmival svojo resničnost s solzami. In se najdemo … V vsakem koraku njegovega življenja. Brskamo po Svetem pismu, primerjamo, študiramo, se pogovarjamo, iščemo ... Peter še kar odmeva v nas tudi po kosilu, ko si razdelimo priprave na spokorno bogoslužje – za temelj si postavimo njegovo življenje in iščemo vzporednice, spodbude za naše. Vzamem si nekaj časa in se umaknem v tišino. Razmišljam o zadnjem Petrovem srečanju z Jezusom. O srečanju z mrtvim telesom in praznim grobom. In začutim njegov (svoj) strah. Vzamem papir in nastane preprosta molitev. Upam, da bo nagovorila tudi druge. Iz zamišljenost me predrami troblja, ki naznanja vesel prihod izgubljenih sinov. Prišla sta ravno pravi čas, saj kmalu začnemo spokorno bogoslužje. Zberemo se pri križu pod župniščem in počasi korakamo skozi Petrovo življenje ter ga zaključimo pri praznem grobu s spoznanjem, kako resnično smo potrebno Njegovega usmiljenja. Nekaj časa traja preden zberem pogum in se odpravim k spovedi, vendar se v zavedanju svoje grešnosti in majhnosti veselim Njegovega odpuščanja in sprejemanja. Vem, da si tega z ničimer nisem zaslužila, a sprejmem ta čudovit dar, ki mi ga preko duhovnikovih besed podarja Bog. Hvaležna sem tudi za pogovor in čas, ki ga je deležen vsak izmed nas. Drug za drugim počasi prihajamo v Toronto, kjer hitimo s pripravami na mašo. Drugačni smo, nekaj kar žari iz nas in čuti se, da milost deluje. In ta duh še kar veje, tudi pri evharistiji, kjer se odločimo, da želimo puščati sled, vendar ob zavedanju, da ni svetnika brez preteklosti in grešnika brez prihodnosti. Ko se nad Stržišče že počasi spušča noč in je posoda tako čista kot naše duše, se zberemo za cerkvijo okrog ognja. V svetlobi plamenov zmolimo večernice, potem pa s prijatelji podelim svojo izkušnjo življenja v skupnosti Cenacolo. Malo me je strah, a se potrudim spregovoriti iskreno in preprosto, da iz srca privre tudi hvaležnost – za dar življenja in dar skupnosti. Medtem ko ogenj počasi ugaša, se prepuščamo še občudovanju zvezdnatega neba, dan pa okronamo s pozdravom Kraljici Mariji.

Ne morem verjeti, da je že sobota. Čeprav to pomeni, da se bližamo koncu, se tudi tega dne veselim, saj bo večerno praznovanje zagotovo vrhunec tega tedna. Ko se po zajtrku in hvalnicah še zadnjič zberemo v Torontu, opazujem naše utrujene obraze. Ja, kar precej smo dali skozi ta teden, a tudi zadnje predavanje me kar potegne vase in z zanimanjem prisluhnem Tomažu, ki danes govori o Mariji, o njenem srečanju in njeni odločitvi postati novi človek, druga Eva. Med tišino razmišljam, kako sem lahko jaz sledim Marijinem zgledu in (p)ostanem novi človek. Čisto preprost odgovor mi ostane v mislih že iz predavanja: biti tam, kjer sem, zares Jezusov. To je gotovo začetek, temelj, izvor potem resničnega življenja, ki ga oblikujejo srečanja, pričevanja, poslušanje, razmišljanje, skupnost, odločitve. V skupini svoje vtise delim z drugimi, kaj hitro pa se začnemo pripravljati na večerno praznovanje. Vsak izmed nas pripravi del praznovanja, tisti del, kjer se počuti najbolj domačega, kjer bo lahko drugim podaril največ. Po kosilu, skupni molitvi in kavi, si privoščimo malo počitka, ki smo ga zagotovo vsi potrebni. Potem pa začnemo s čiščenjem hiše, ki se po dobri uri že vsa blešči. Ukradem si nekaj trenutkov ter stečem na travnik po rože. Andreja me je prosila, da pripravim šopke. Vesela sem tega in medtem ko skupaj vežem majhne preproste cvetlice res uživam. Bele so. Kakor je belo oblačilo, ki ga prejmeš pri krstu, simbol novega človeka. Dišijo. Enake so, preproste, a vseeno vsaka nekaj posebnega. Tako kot mi. Tomaž nas zbere, da skupaj pogledamo, kako bo potekalo praznovanje, izberemo berila in pesmi, po večerji pa se praznično oblečemo in skupaj fotografiramo. V zraku je čutim malo napetosti, v meni pa kar vre od tistega veselega pričakovanja Vstalega, Luči, ki razsvetljuje temine naših življenj. Ogenj, voda, luč, beseda, darovanje, molitev, mir. Vse to se v našem praznovanju združi v Evharistiji – našem osebnem srečanju z Jezusom. V meni se naseli veselje. Tako domače se počutim, da se samo smejem ob tolikokrat napačno izbranem ritmu, da lahko vsakemu stisnem roko in mu s pogledom v oči zaželim mir. Naše praznovanje ponesemo tudi v hišo, kjer si kot družina razdelimo kruh in vino, se zahvalimo kuharjema, poslovimo od Primoža, ki jutri že zgodaj odhaja v župnijo. Utrujena sem že, oči se mi kar same zapirajo, a tako lepo, tako domače se počutim, ko se kljub pozni (zgodnji?) uri zberemo, zmolimo sklepno molitveno uro in zapojemo Salve Regina.

Naše nedeljsko jutro se začne z molitvijo, jutranjim okrepčilom, potem pa se skupaj z ostalimi župljani zberemo pri sveti maši, kjer se ob preprostem sodelovanju zahvalimo Bogu za darove, ki smo jih posebej v tem tednu prejeli. Spodaj nas po maši že čaka odličen nedeljski zajtrk, kjer ne manjka tudi veselega prijateljskega pogovora in druženja. Še zadnje stvari pospravimo na svoje mesto in se zberemo pred hišo, kjer pred slovesom še skupaj zmolimo Angel Gospodov. Prav s tem Marijinim srečanjem se poslovimo drug od drugega, hvaležni za srečanja. Da, dragi brat, draga sestra, hvaležna sem za srečanje s tabo. Hvaležna sem, ker sem se srečala s svojo preteklostjo. Hvaležna, ker sem se srečala z Njim. Ko zvečer doma pred spanjem pojem Salve Regino, se zavem, da sem v tem tednu prvič prav zares doživela srečanje. Srečanje, ki pušča sled in ustvarja pot. Srečanje, ki vodi do sreče.
Neža Tomažič