07.08.2017

Navidez naključna srečanja so izhodišče za uresničevanje skrivnostnega načrta. (Srečanje, str. 7)

Nedeljsko jutro, 18. junija. Z velikimi pričakovanji sem vstopil v to nedeljsko jutro. Obhajali smo šagro (žegnanje) ob godu sv. Vida in prvi župnijski dan. Vse je teklo kot namazano: zadnje priprave, prva maša na sosednji župniji in nato slovesno bogoslužje v cerkvi sv. Vida. Srce mi je zaigralo od veselja, ko se je po maši napolnilo župnijsko dvorišče in smo začeli s kosilom. Vse se je odvijalo kot smo načrtovali in si želeli. Prepričan sem bil, da je v mojih rokah tako tisti dogodek kot tudi vsi v prihodnje.
Nato pa ... Sredi vesele delitve kosila je nenadoma, kot strela z jasnega, usekala ostra bolečina, ki je bila v zadnjem letu pogosta napovedovalka napada žolča. Hitro sem se umaknil in vzel zdravilo v upanju, da bo minilo. Bolečina pa se ni in ni hotela umiriti. Ravno nasprotno, iz minute v minuto je bila hujša in začeli so se podirati načrti. Najprej se je podrlo praznovanje župnijskega dne. Ko sem bil na poti v bolnišnico, sem se zavedel, da odpade srečanje z duhovniško tovarišijo na Vojskem. Neukrotljiva bolečina tistega dne je nakazovala še nove »žrtve«: oratorij, morda celo tedne duhovnosti.

Srečanje z nemočjo v bolniški postelji in odlaganje operacije so v meni najprej prebudili žalost ob izgubljanju vsega, kar mi veliko pomeni. V mislih sem bil na Vojskem, v sebi pa sem se bojeval z izgubljanjem. Številna sporočila, klici in obiski, redna sveta obhajila in bolniško maziljenje so me počasi pripravljale na trenutek, ko sem zmogel vse dogajanje izročiti Gospodu in mu zaupati, da bo tudi tokrat Njegov načrt najboljši zame. Vame se je naselil mir in zaupanje, ki ga z močno vero najprej pripisujem zakramentu bolniškega maziljenja in seveda vdanosti v Njegovo voljo.

Ko so me v petek z datumom operacije začasno poslali domov, sem bil sprijaznjen s tem, da zame odpade oratorij in po vsej verjetnosti vsaj prvi teden v Stržiščah. Če sem ob odhodu v bolnišnico, še postrani gledal na Gospoda, ki je dopustil ta norenje žolča v neprimernem času, sem domov odhajal pomirjen, vdan v Njegov načrt.

Nato pa … Nov zasuk! Predlagano mi je bilo naj grem na nujno potrebno operacijo žolča drugam. Hitro smo bili dogovorjeni, da sprejmem ta predlog. Sledil je razpored datumov in na moje veliko veselje sem hitro ugotovil, da sta mi oratorij v župniji in prvi teden v Stržiščah z novim razporedom že podarjena. Po pogovoru s kirurginjo in njeno razlago poteka operacije in okrevanja, pa se je prebudi močno upanje, da mi bo podarjen tudi študentski teden.

Sledili so čudoviti dnevi prepletanja skrbi za zdravje in pristnega doživljanja dogodkov. Oratorijski dnevi so bili dnevi čudovitega srečevanja z otroki in enkratno skupnostjo animatork. Dotik nebes sem doživljal na vsakem oratorijskem koraku: v katehezah, uprizoritvi, delavnicah, igrah, pri češčenju Najsvetejšega, pogovorih z animatorkami …

V nedeljo je sledilo že nova priložnost – prvi stržiški teden. Veselil sem se prijavljenih in se hkrati bal, ker se je teden povsem zamenjal. Vso pot mi je v ušesih odmevalo sporočilo, ki nam ga je Vinko velikokrat polagal na srce, da se nič ne zgodi brez Njegovega načrta. Na poti še nisem razumel, zakaj je to potrebno in dobro. V srcu je bila celo navzoča določena mera razočaranja in tudi spraševanja, kako lahko tako enostavno pozabljamo na obljube, ki smo si jih dali ob zaključku tedna duhovnosti pred letom dni. Prihod v kraj doživljanja Božje bližine me je hitro postavil na realna tla. Novi nasmejani obrazi, oči polna pričakovanj, srca pripravljena na avanturo srečanja so hitro postavili stvari na svoje mesto. »Bodimo rudarji in se podajmo v globine,« je bilo povabilo namenjeno mladim, a hkrati sem doživljal, da so te besede najprej namenjen meni osebno. Prepustil sem se dogodku srečanja in ga iz dneva v dan doživljal globlje, pristnejše …

Po prvem tednu sem odhajal domov poln optimizma in prepričan, da pridem tudi v študentski teden, pa čeprav me je med tednom čakala operacija. Tiste prve dni, ko sem še čakal, sem si pogosto ponavljal: »Zgodi se po tvoji volji!«. Ne spomnim se, kdaj sem zadnjič tako močno doživljal molitev dogodka Marijinega »Zgodi se!«.

Hvala Bogu, tudi srečanje s skalpelom in ekipo, ki me je operirala, je prebujala upanje in v nedeljo, sem se dal peljati na študentski teden. Družina v Stržiščah me je sprejela, zame skrbela na vseh koncih in krajih in komaj sem jim dopovedoval, da me ne smejo preveč »šparat«. Prav družinsko vzdušje tedna se me je globoko dotaknilo. Povsod smo bili skupaj in drug za drugega. O srečanju nismo samo razpravljali, modrovali, ampak ga preprosto živeli. Vsi smo bili ena sama družina, ki je vedno imela prostora tudi za Gospoda v svoji sredi. Med nami se je dogajal čudež srečanja. Številčno majhna skupina je zmogla vse, kar smo si zastavili. Še več! Niti enkrat nisem slišal, da smo preveč obremenjeni ali da ne zmoremo. Bili smo umirjeni, pripravljeni na presenečenja, ki jih prinaša srečanje in vedno odprti drug za drugega in za skupnost.

Pahljača dogodkov, pogovorov, molitve, družabnosti, občudovanja stvarstva … je silno velika. Tako velika in bogata, da sem lahko na sobotnem praznovanju brez pomisleka izrekel: »Srečen sem!« Srečen sem bil in sem še danes, ker je Gospod tako vodil mojo letošnjo preizkušnjo, da sem, potem ko sem se mu izročil, doživel tisto, ker sem velikokrat že pripovedoval, a brez močne osebne izkušnje. Ko sem mu izročil svojo nemoč in se mu prepustil, je vse steklo tako, da nisem bil prikrajšanj za nobeno svoje pričakovanje ali hrepenenje. Vse sem dobil: oratorij, tedna v Stržiščah in še bogato izkušnjo srečanja z boleznijo, bolniško posteljo in zaupanja v medicinsko osebje in celo vrsto ljudi – sorodnikov, župljanov, prijateljev.

Ob vrnitvi domov me je nekdo presenetil in dejal: »Res si novi človek!« Samo prikimal sem mu, saj je bila to najgloblja izkušnja letošnjega poletja in še prav posebej tednov duhovnosti. Hvala Gospodu in vam prijatelji, da ste mi podarili srečanje.

Tomaž