18.07.2020

Poletje je kratko

Poletje je kratko in prav rado se nam zgodi, da je ravno v "mojem" tednu Stržišča na urniku še nekaj drugega, neodložljivega. Opažam, da smo Stržiščarji kar malo preveč zabetonirani v "svoj" teden. In to govorim iz svojih izkušenj, ni bilo letos prvič, da se mi nekaj prekriva, za razliko od preteklosti pa sem poiskala drugačno rešitev. Ker mi tedni duhovnosti veliko pomenijo in ker je bilo že enkrat dovolj čudno priti s prijatelji na Sveto goro in reči, da "nisem bila na nobenem tednu."
Pa boste rekli, saj lahko odpoveš tisto drugo stvar - ne, ni šlo, neprevidno za datume sem dala zavezo, jaz sem bila tista, ki sem jeseni svoje skavte prosila, naj si reees rezervirajo termin za tabor, da jih ne bo polovica takrat na morju. Naj potem prelomim zavezo z njimi in se pridem pogovarjat o zavezi?! Torej ni kazalo drugega kot iti ven iz cone udobja študentskega tedna in začeti novo pot udomačevanja neznanih dijakov, zdaj že lahko rečem prijateljev. Danes vem, da je bila odločitev za prihod odlična ideja. No v bistvu je bil še čisto vsak prihod v Stržišče do sedaj odlična ideja :). Zato vas spodbujam, drznite si pokukati k študentom, ko se boste počutili ne več dovolj dijaki za v "svoj" teden, ne obupajte, ampak pojdite na kakšen drug termin, če je vaš zaradi korona ukrepov že zapolnjen do zadnjega kotička. Saj je povsod fajn, če le pridemo tja brez okvirjev in odprti za nova srečanja, znamenja, daritve in zaveze.

Bogu in vsem v tednu sem tokrat posebej hvaležna, da sem bila lepo sprejeta, za petje na terasi in petje v kuhinji, petje na vasi, za napete debate in domislice pri pogovorih. Hvaležna sem, da smo tistih nekaj bolj dramatičnih situacij uspešno rešili, upam, da moje napake in ponesrečeni poskusi skozi teden niso naredili preveč škode. Bila mi je šola tega, kdaj pustiti stvar pri miru, kdaj se vtikati in odreagirati, kdaj pa se bo najbolje razpletlo, če grem prosit za pomoč zaveznika Vinkota pri cerkvi. Dober občutek je, ko smo proti koncu tedna tičali vedno bolj skupaj, si bolj zaupali in lažje sodelovali.

Podeliti želim drobec zgodbe, ki je name naredila velik vtis. Hkrati z veseljem ob sobotnem pripravljanju praznovanja nas je skrbelo, kaj bo z vremenom. Ves dan je lilo, napoved taka tudi za večer. Mi pa smo se veselili prve letošnje vigilije, dostopne za praznovanje v živo. Dogovor je bil, da pripravimo vse potrebno za zunaj in prosimo za ugodno vreme. Proti rezervarju smo še odšli z dežniki, tam pa niso bili več potrebni. Po blagoslovu ognja mi nekdo reče, naj se malo obrnem okrog, in tam proti Kalu se je svetila prečudovita mavrica. Vam povem še to, kaj je bilo del enega od beril, ki smo ga popoldne izbrali in prebrali zvečer: Bog je rekel: "To je znamenje zaveze, ki jo sklepam med seboj in vami in med vsemi živimi bitji, ki so pri vas, za vse prihodnje rodove. Svojo mavrico postavljam v oblake in bo v znamenje zaveze med menoj in zemljo. In kadar bom zbral oblake nad zemljo in se bo v oblakih prikazala mavrica, tedaj se bom spomnil svoje zaveze, ki je med menoj in vami in vsemi živimi bitji in vsem mesom."

Ja, praznovali smo naše sklenjene in obnovljene zaveze, Bog pa je tisti, ki nam je zelo konkretno pokazal, da misli zares.

En stavek mi odmeva: "Gremo kar na polno!" Ne mislim le v tistem pomenu, kot je bil izrečen pri eni od svetih maš, ampak tudi širše. V Stržišču nas mladih nihče ne zavija v vato, ni polovičarstva, nismo zadovoljni z medlo povprečnostjo, ni vse nekje v zraku in relativno. Priložnost imamo slišati nekaj trdnega, jasnega, izzivajočega, podprtega z življenjem in z zgledi konkretnih življenjskih izbir.

Ob odhodu v dolino verjamemo, da smo bili v tem tednu duhovnosti izmed trnja, kamnov in ceste le njiva, sama dobra zemlja, in Gospod vsejal je seme, ki bo rodilo sadove.

Lucija Bogataj