27.05.2018

Pridiga Jožeta Jakopiča na obletni maši

26.05.2018: Stržišče

Zbrali smo se na 17. obletnici smrti duhovnika in našega velikega prijatelja Vinkota. Učil nas je kako prepoznavali v sebi Kristusa in stalno obnavljali notranji odnos z Njim, po katerem bi bil prepoznaven v svetu tudi danes.

Letošnje naše srečanje sovpada z godom vedno aktualnega svetnika sv. Filipa Nerija (1515–1595), ki ga je papež Janez Pavel II. poimenoval za 'preroka veselja'. Filip Neri je delal je za prenovo krščanskega življenja z zbiranjem mladine, ki jih je učil služiti Bogu z veseljem. Ustanovil je posebno redovno družbo oratorijancev. Globoko je bil prepričan, da »pot svetosti temelji na milosti srečanja«, srečanja z Gospodom, kar je dostopno vsaki osebi, v vsakem stanu ali položaju. Ali nam ni vse to nekam znano?

Predragi POPOTNIKI,

Spominjam se vožnje z avtom iz LaThuila (Aosta- ITA) proto domu, kjer sem bil skupaj z Vinkom Kobalom, na duhovnih vajah za duhovnike. Malo je govoril on, jaz, še bistveno manj. Nekje na sredi poti sva se po razkritju vtisov drug drugemu z duhovnih vaj, je pogovor nanesel tudi na delo z mladimi v Stržišču in kaj dela te tedne tako drugačne od ostalih srečanj. Kaj je tisto novo izkustvo, ki jo dajemo mladim, da se spreminjajo? Pogovor je vodil tako, da sem tudi sam sprevidel, kar je že on sam vedel, da je to: MOLITEV.

V premišljevanju za duhovnike 'Pot ob znamenjih' (Šturje, 27.9.1994) je v 4. točki zapisal, gotovo se je Vinko o tem še kje s kom pogovarjal …
"Ponovno moramo povedati, kar sem letos spoznal, a se je dogajalo že vsa leta našega dela. Mladi so se vračali na teden duhovnosti z grenkim vprašanjem v duši: Zakaj nismo mogli nadaljevati s tistim duhom, ki smo ga začutili ob začetku? Ali je bilo to le samo slepilni občutek razdraženih čustev? Kako to, da je trajalo dva tri tedne morda celo štiri mesece? Zakaj smo doma kmalu izgubili korajžo in zagnanost, ki se nam je zdela tako samoumevna. /…/ Če skrbno pregledamo ves potek tedna, /…/ je molitev, ki najmanj desetkrat na dan ustvarja trenutke sozvočja. Najbrž jo mnogi niso vzeli takoj kot nekaj pozitivnega vendar je polagoma vplivala na dogajanje, na vzdušje, na notranje reakcije. Ob koncu tedna je prišlo do nepričakovanega in nekako nerazumljivega rezultata. Resnično se je z njimi nekaj zgodilo. Zdaj pa se zamislimo, kaj je vzrok, da v domačem kraju ni približno podobnih rezultatov. Ni več vsak dan maše, ni več hvalnic in večernic, ni več molitve pred jedjo in po njej. Morda se nekateri držijo molitve Angel Gospodov. Vendar prav zaradi tega ne morejo več pričakovati enakih rezultatov. Zmanjkal je notranji zagon, zato ni več rezultatov. Mladi so si zapomnili aktivistične prijeme in nekaj nosilnih besed, niso pa še toliko duhovno usmerjeni, da bi ugotovili odkod jim je bilo vse to dano. Ko jih bomo preželi s prepričanjem, da je duhovno delovanje odvisno od duhovnega gorilca, bodo stvari stekle. Vendar jim moramo omogočiti čimveč prilik za skupnost, da se dobijo, med prijatelji na šoli, pri raznih srečanjih, naukih itd. Vzgajati je treba tiste, ki bodo nosilci in pobudniki novega dogajanja med njimi; take, ki vabijo, ki spominjajo, ki se neprestano sučejo med njimi in nosijo veselo vest. Po njih so mladi nagovorjeni in spodbujeni k odgovorom." Tudi nam je rečeno "odriniti na globoko" (Lk 5) v neizmerno jezero božje Ljubezni, kot je zapisal, sv. oče Janez Pavel II., v Apostolskem pismu ob začetku novega tisočletja (CD 91). Želimo vztrajati v MOLITVI, zavedajoč se, da skupnost ki moli ne "zapravlja časa", še več, ga uporablja na najboljši način v službi Njemu, božji prisotnosti v našem življenju, v posredovanju upanja svetu, vere in ljubezni družbi v kateri živimo.

Zavedamo se, da molitev ni vse, vse pa more izhajati iz molitve. Iz prošnje apostolov: "Gospod, nauči nas moliti!" (Lk 11, 1) je razvidna želja: Nauči nas živeti!
Tudi mi, kot Marta (prim. Lk 10, 38-42) v skrbi za mnoge stvari, pozabljamo na to kar je najpotrebnejše. J.H. Newman pravi: "In vendar se da vse, kar moramo delati, storiti v božjo čast. Vse lahko napravimo 'iz srca, kakor Gospodu in ne kakor ljudem', tako da smo hkrati aktivni in meditativni... Resničen kristjan bo čutil, da pravilno zre na svojega Gospoda že sredi svetnih opravkov, da mora videti Kristusa ne le v revežih, preganjanih in otrocih, temveč tudi v opravilih, ki jih nalaga Bog svojim izvoljenim, kakršna koli že so. Uvidel bo, da v svojem poklicnem delu srečuje Kristusa in da sploh ne more uživati njegove pričujočnosti, če to delo zanemarja. Videl bo, kako se Kristus razodeva njegovi duši, ko opravlja svoj poklic, sredi vsakdanjega dela – kot v neke vrste zakramentu. Tako bo v svetnih opravilih gledal božji dar in jih kot take tudi vzljubil..." (J.H.Newman, Vodi me, dobrotna luč, Mohorjeva družba Celje 1990, str. 279).

Začenjamo leto ZNAMENJ, zato prihajajo v ospredje prizadevanja, ki se vidijo; tu podajam že preizkušena znamenja: NEDELJSKO OBHAJANJE EVHARISTIJE Nedelja brez evharistije je kot dan brez sonca, ki mu manjka potrebna toplota, ki daje moč in energijo. EVHARISTIČNO ČEŠČENJE Pristopimo po župnijah evharističnemu češčenju: marsikje imajo to vsakodnevno izkušnjo, drugje tedensko, največkrat mesečno ob prvih petkih ali prvih sobotah. BESEDNO BOGOSLUŽJE V Skupnosti Pot je to dnevna molitev. Lahko bi jo spodbujali po župnijah tudi ob drugih priložnosti: ob koncu evharističnega češčenja; morda ob večerih v postnem času. LJUDSKE POBOŽNOSTI: ROŽNI VENEC - Vsakodnevna molitev rožnega venca -- MOLITEV ANGEL GOSPODOV; KRIŽEV POT PREDVEM PA MOLITEV V DRUŽINI - kratek trenutek na začetku dneva: priporočimo Gospodu naše dnevne dejavnosti in osebe s katerimi bomo prišli v stik, kar nas uči v pozornosti, pripravljenosti in solidarnosti. - molitev pri obedih v zahvalo božji previdnosti za vse kar prejemamo; - večerna molitev v zahvalo Bogu za vse prejete dobrote v dnevu.

Janez Pavel II. je v že citiranemu Apostolskem pismu (CD 91) je zapisal: "Da, dragi bratje in sestre, naše krščanske skupnosti morajo postati prave 'šole' pristne molitve, kjer se s Kristusom ne bomo srečevali le zato, da bi prosili za pomoč, ampak tudi, da bi se mu zahvalili, ga slavili, častili, se vanj poglabljali, ga poslušali, mu izrazili svojo zavzeto privrženost, vse do prave 'predanosti' srca. Cilj je torej zavzeta molitev, ki nas pa ne odtrga od vsakdanjih prizadevanj: s tem ko mi odpremo svoje srce Božji ljubezni, nam ga on odpre tudi za ljubezen do bratov in sester ter nas usposobi za to, da bomo zgodovino oblikovali po Božjem načrtu" (CD 91, 33 – str. 41).

Naj zaključim z nekaterimi mislimi današnjega godovnika sv. Filipa Nerija, ki sem jih našel na internetni strani: »Nevšečnosti in nezgode, ki nam jih Bog pošilja, moramo sprejeti, ne da bi veliko razmišljali; zakaj dosti je, da vemo, da je to, kar nam Bog pošilja, za nas vedno najboljše." »Kdor meni, da je bog ve kaj dosegel, če je v pobožnosti napredoval, ne zasluži drugega kot pomilovalen smeh.« »Veselo srce človeka krepi in nam da vztrajnost v dobrem; zato bi moral biti božji služabnik vedno vesel.« »Kdor si želi zamaknjenj in videnj, se ne zaveda, kaj si želi …« »Lenoba je najhujša kuga za kristjana. Vedno moramo biti s čim zaposleni.« »Če človek zatre eno samo strast, pa naj bo še tako majhna, je storil za svoj duhovni napredek več, kakor če bi se ne vem kako hudo zatajeval, postil ali bičal.« »Rajši vzemi vse za dobro, kakor da bi se prepiral s tistimi, ki niso tvojega mnenja. Če je le mogoče, si vse razlagaj z dobre strani.«