13.07.2018

Doživeti znamenje

V nedeljo dopoldne še nisem vedela, ali bom letos šla v Stržišče na teden duhovnosti. Noben od prijateljev se ni odločil iti v Stržišče, zato tudi jaz nisem vedela, če bi šla. A eno od znamenj mi je nekako namignilo, zraven je pomagala tudi mami, naj grem v Stržišče.
Tako sem v nedeljo zvečer spoznala osem novih ljudi, s katerimi smo čez teden spletli res močna prijateljstva. V nedeljo smo se res na hitro spoznali, čez teden pa smo odkrivali nove stvari drug o drugem, pa tudi o nas samih. Ure tišine so bile res ure tišine, kjer smo lahko vsi razmišljali o temi, ki je bila znamenje in o vprašanjih, na katere smo si le sami lahko odgovorili. V sredo smo preizkušali našo kondicijo v hribih in ugotovili, da nekaj je pa vseeno imamo.

Tudi spoved in spokorno bogoslužje mi je bilo všeč. Vrhunec pa smo dosegli v soboto s praznovanjem. Čeprav je bilo potrebnega veliko truda za vso pripravo praznovanja, se je to na koncu izplačalo. Lepšega praznovanja ne bi mogli pripravit. Naše skupno potovanje skozi znamenja se je končalo v nedeljo dopoldne.

Teden mi bo ostal res v lepem spominu. Sploh pa sem hvaležna vsem prijateljem, ki so teden naredili res izjemen. Saj smo se kdaj tudi skregali, a smo vse spore hitro rešili. Svoja prijateljstva pa smo utrjevali tudi ob pomivanju posode, kjer smo Lojzetu tudi večkrat kaj zapeli, ob molitvi, ob petju pa tudi ob skupnem mučenju pri bučkah. Res sem hvaležna vsem, ki so pomagali pri odločitvi, da grem v Stržišče, saj je bilo res lepo, pa še kar nekaj novih prijateljev sem spoznala, s katerimi smo se odločili, da se bomo tudi čez leto kje srečali, če se pa ne srečamo, imamo pa vsi telefone, pa tudi ognji na snepu nas povezujejo.

Klara Brence