18.08.2021

Ponovno sem našla svojega Pastirja

V Stržišče sem se letos odpravila prvič, praznih rok, nevede kaj vse me tam čaka. V nedeljo popoldne sem prišla v svež, hladen, gorski zrak, kot navaden/a najstnica ali najstnik. Polna energije in neumnosti, različnih čustev, predvsem pa pod pritiskom celega sveta in ljudi. Skozi zadnje leto sem iskala sebe, iskala sem svoj smisel življenja. Kot večina ljudi sem hrepenela po tem, da bi izvedela kam naprej v življenju, v katero smer me vodi Bog, ter istočasno želela, da bi bilo vse po moje.
Ko se oziram nazaj, na dogodke zadnjega leta, lahko vidim, da me je Bog po sveti birmi začel preizkušati, izzivati ;). Želel je videti koliko je trdna moja vera, vendar sem po dogodkih, ki se niso končali, kot sem si sama želela, izgubila vero v Boga. Imela sem zaprte oči in Bogu nisem več zaupala s svojim življenjem, želela sem živeti po svoje. Volja v različne stvari je izginjala, v šolskih stvareh sem se utapljala, bila sem pod stresom, slaba volja, karantena pa je bila češnja na tortico. No, takrat sem Boga najbolj potrebovala, vendar se nisem ozirala nanj, ker če bi se, bi mi spet obrnil hrbet. Predvsem zaradi tega, da bi mi dobro delo, sem sprejela povabilo za duhovni teden v Stržiščah. Tako sem v Stržišče prišla kot tista Izgubljena ovca o kateri piše v Svetem pismu. Prišla sem iskat svojega pastirja, svojega očeta, učitelja, prišla sem iskat Boga.

Srečanja so bila tema letošnjih duhovnih tednov. Pogovarjali smo se o srečanjih s stvarmi in ljudmi, vse do ne-srečanj, teh pa sem imela sama z Bogom že kar veliko. Prebirali so svetopisemske odlomke, v katerih so bila razna srečanja. Z Bogom in Jezusom smo se tudi sami želeli srečati, tako pri sveti evharistiji kor pri sveti spovedi. Vsak ga je srečal na drugačen način ter ga v svoje srce sprejel po svoje.

Sama sem se po koncu tedna počutila drugače, prenovljeno, žalost se je spremenila v veselje in prvič po dolgem času sem spoznala, da želim živeti. Tako lahko samo še rečem, da sem ponovno našla svojega Pastirja in da mi sedaj nič ne manjka (Ps 23). Samo Bogu moram zaupati. Moja notranja lučka, o kateri je bilo čez teden tudi veliko govora, je ponovno zažarela. Seveda se je to zgodilo s pomočjo duhovnikov, kuharice ter novih prijateljev. Res hvala vsem še enkrat za lep teden, vse pogovore in sama pri sebi že čakam srečanja drugo leto.


Neža, 4. teden