Pred novim povabilom na pot

V petek smo bili zraven pri mladinski skupini. Najprej so pripovedovali, kako je bilo na njihovem počitniškem izletu. Navdušil jih je obisk semeniške knjižnice, ki je prva javna knjižnica v Sloveniji. Bili so tudi pri sestrah karmeličankah in se pogovarjali z njimi, kakšne so njihove zgodbe, da so izbrale samostan. Potem smo z mladinci že malo omenili, da prihaja postni čas. Eni so potem igrali namizni nogomet, drugi so se pogovarjali, kako bi zbrali še kaj denarja za cilj, ki ga imajo. Praznovali smo tudi kar dva rojstna dneva s pesmimi in lepim darilom.

V soboto smo dan začeli v cerkvi z mašo in hvalnicami, kjer smo se pridružili faranom. Po kavi in zajtrku pa je na vrsti tema te šole skupnosti. V čem je bistvo dobre priprave na post? Še dobro, da smo se o tem pogovarjali, sicer bi lahko kar prišla pepelnica, mi pa ne bi bili pripravljeni in bi šla priložnost mimo nas. Ni prva stvar to, katera orodja in postne vaje izberem, ampak odgovor na vprašanje: 'Zaradi koga vstopam v post?' S postom lahko začnemo popravljati in utrjevati odnose z Bogom, drugimi in samim seboj. Iz evangelija izvemo, da k temu dobro pripomorejo miloščina, molitev in odpoved. Pod miloščino ne le darovanje denarja, ampak tudi svojega časa.

Popoldne po sprehodu nas je nagovorila papeževa kateheza o razločevanju. Zanj je potrebno upoštevati razum, čustva, voljo in izkušnje. Kot človek, ki je našel zaklad na njivi, naj tudi mi za dragoceni zaklad, ki smo ga našli, plačamo vse, kar je potrebno zanj. Prave izbire pa prinesejo s seboj eno prav posebno veselje, ki se ga ne najde na tem svetu, ampak se nanaša na srečanje z Bogom.

Nasmejali smo se ob ogledu filmčkov Minutka za Sveto pismo, Čušin in starozavezni junaki so prav dobra kombinacija. Z ogledom filmčkov o Vinku Kobalu smo obujali hvaležnost Bogu zanj in za Gibanje Pot. Pomagala je tudi stara pesmarica, zanima nas, če še kdo zna peti stržiško himno 'Ko med hribi' in podobne pesmi. Ker je pustna sobota, smo bili dobro založeni s krofi. Podarili smo nam jih fantje iz komune v Vremah, ker jih njim ni dovoljeno jesti. Tudi nekateri od nas jih zaradi zdravja ne smejo, zato so jih ostali imeli res veliko.

Bila je ena tistih sobot, ko gre Tomaž zvečer v komuno na srečanje. Tokrat smo se mu pridružili, saj so nam fantje dovolili, da pridemo še mi. V hiši smo začutili zelo topel sprejem, odkrite pogovore in red, ki ga dosledno spoštujejo. Oni so si že zastavili postne cilje. Poglabljali smo zavest, v čem je smisel posta. Nam se je zdelo, da je že njihov osnovni način življenja v komuni neke vrste askeza za usmerjanje življenja v pravo smer, zato smo bili še toliko bolj prevzeti ob njihovih sklepih, kaj lahko v tem času še dodatno storijo za boljše odnose med seboj, z Bogom in za ljudi v stiski.

V drugem delu so želeli spregovoriti o kritiki. Kako jo sprejeti, ali je samo nekaj negativnega? Na začetku seveda vsakogar zaboli, vendar je kritika, ki je izrečena s pravim namenom, lahko pomoč za osebno rast in napredek. Do izraza je prišla tudi skrb za trenutek, ko bo za vsakogar od njih prišel čas odhoda iz komune. Da bodo pogumni, a ne predrzni. Lahko se zanesejo, da so se v komuni naučili živeti na nov način, ki jim bo osnova za vse nadaljnje življenje zunaj.

Danih nam je več kot dovolj razlogov za pogumen začetek postne poti.