03.12.2023

Biti voditelj in služiti drugim

Konec oktobra, v petek zvečer, smo se zbrali pri Tomažu v Podnanosu, kjer smo se najprej pridružili srečanju mladinske skupine. Ni nas bilo veliko, a skupaj nas je bilo ravno dovolj, da smo vsi sedeli za mizo in se nihče ni potreboval boriti za mesto na sedežni. Vzdušje je bilo prijetno domače, klepetali smo in jedli torto – ne, nihče ni praznoval rojstnega dne.
Naslednje jutro smo se pridružili Tomažu in njegovim rednim molivcem pri molitvi hvalnic. Iz kuhinje je kmalu zadišalo po kavi, medtem pa smo si postregli z zajtrkom. Okrepčani smo bili pripravljeni na izziv današnjega dne. Tema tokratne šole skupnosti je bila biti voditelj v služenju drugim.

Pri krstu nam je bila zaupana trojna poklicanost oziroma poslanstvo: duhovniško (molitvena drža), preroško (pričevalska ali oznanjevalna drža) ter kraljevsko, ki pa je poslanstvo vodenja. Vloga vodenja je v družbi poznana z drugačnega vidika, kot nam ga je pokazal Jezus. Dal nam je namreč zgled voditelja, ki služi drugim. Ob pripravljenem gradivu smo razmišljali, kje vse že služimo na različne načine: kot animatorji, skavti, pevci, ministranti, udeleženci različnih skupin v župniji, pri katerih aktivno sodelujemo; pa tudi v našem vsakdanjem življenju. V vlogi služečega vodje smo v svoji službi, ko se darujemo za druge – naše uporabnike, učence, sodelavce, nadrejene – in na faksu, pri skupinskem delu in medsebojnem sodelovanju. Drugih pa ne moremo voditi brez predhodnega vodenja sebe. Iz tega izhajamo: priznati našo »podrejenost« – zaupanje Bogu, ki nas usmerja na naši poti, nam pomaga v naših stiskah in izzivih, poleg tega je pomembno, kako pristopamo do svojega dela. Je to le še ena izmed obveznosti ali nas vodi ljubezen do sočloveka? Spraševali smo se, kako biti kos vsem vlogam, katerim izrečemo svojo pripravljenost, in hkrati zaupati drugim, ki so nam pripravljeni pomagati nositi delež te odgovornosti.

Kot je Jezus poklical svoje učence, kliče tudi nas, po imenu, da bi nas usposobil za voditelje. Dal nam je zgled, od nas pa zahteva, da pustimo to, kar nam je domače in poznano ter nas vodi na poti odkrivanja (naših sposobnosti, premagovanja težav...). Ob tem pa nas uči in spodbuja, da si tudi po padcih znamo dati novo priložnost.

Ura se je že bližala poldnevu, zato smo se preselili v kuhinjo, kjer smo poprijeli za nože, lupilce, kuhalnice in skuhali kosilo. Popoldne pa smo se udeležili svete maše, darovane za blagoslov generacije letnika 1953. Upokojenci so se zbrali v lepem številu in pripravili zares praznično bogoslužje. Ob tem so se spomnili tudi svojih prijateljev, ki so že pokojni, in prošnjo zanje darovali na oltar. Po blagoslovu so se naše poti ločile – njihova je vodila k nadaljnjemu praznovanju, mi pa smo krenili si pretegnit noge. Vrnitev v župnišče, piškoti, čaj in kava, nakar sem se mogla posloviti od druščine, ker sem odhajala nazaj v Ljubljano na praznovanje rojstnega dne.

Naše druženje je še prehitro minilo, a sem se vračala z veseljem v srcu in bogato vsebino tega vikenda.

Ema Jakoš