29.03.2006

Msgr. Vinko Kobal

Ne enkrat, že večkrat se mi je zgodilo, ko sem se vstavil v molitvi ob Vinkovem grobu pred cerkvijo v Stržišču, da je kdo, zlasti izmed mlajših, prav po tiho pristopil, bil nekaj časa tiho zraven, potem pa le zbral pogum in pretrgal tišino z vprašanjem: "Kdo pa je tu pokopan? "

Navadno brez pomislekov najprej rečem: »Moj prijatelj! Še veliko več kot samo moj, ampak resnično prijatelj vsakega, ki se je z njim srečal.« Potem pa ni težko pripovedovati zgodbe prijatelja mladih, duhovnika z vsem srcem, msgr. Vinka Kobala.

Gospodov načrt je hotel, da se je 19. januarja 1928 v Vrhpolju pri Vipavi, v »najlepši vasi na svetu«, staršema Pavlu in Katarini rodil fant, ki sta mu dala ima Vinko. Rasel, se vzgajal in zorel za življenje je v številčni družini. Pet sester in brat so bili ob očetu in materi pravi »brusilni kamni«, ki so Vinku omogočil razviti se v pokončno osebnost, zaznamovano z zvestobo Kristusu in narodu. Tako je že kot otrok izrazil željo, da bi postal duhovnik ali kot rečejo v njegovi rojstni vasi – »gospod«.

V malo semenišče je vstopil v Gorici leta 1939 in tam tudi dokončal prvi letnik nižje gimnazije. Leta 1940 se je zaradi začetka vojne celotno semenišče preselilo v videmsko malo semenišče, kjer je Vinko zaključil nižjo gimnazijo in naredil tudi prvi letnik višje gimnazije. Zaradi vojnih nevarnosti je sledila še selitve v goriško bogoslovno semenišče, ki so ga zaprli za veliko noč leta 1945 in vse dijake poslali domov. Prišli so tudi dnevi begunstva na različnih koncih Italije in končno se je lahko skupaj z drugimi semeniščniki lahko vrnili v Gorico. Septembra 1945 je šolanje nadaljeval in sicer na drugi strani meje v coni A, pod ameriško upravo. Tako je ob božičnih počitnicah 1945 prvič doživel tudi srečanje z miličniki, ki so ga odvedli na zaslišanje v Ajdovščino. Leta 1947 je Vinko maturiral.

Septembra 1947 se je vpisal v na Teološko fakulteto v Ljubljani in bil sprejet v bogoslovno semenišče. V bogoslovju je poleg izkušnje s teološkim študijem in pripravo na duhovniški poklic pridobil tudi izkušnje zasliševanj in krivičnih obsodb. Prvič je doživel mučna zaslišanja in obtoževanje protiljudskega delovanja spomladi leta 1949 in bil tudi obsojen na družbeno koristno delo v delovnem taborišču v Kidričevem, kjer je bil zaprt šest mesecev, nekaj časa tudi v samici. Drugič se je zapletlo tik pred posvečenjem.

Na praznik apostolov Petra in Pavla, 29. junija 1951, je bil posvečen v duhovnika v ljubljanski stolnici. Posvetil ga je ljubljanski škof Anton Vovk. Takoj po posvečenju je bil deležen posebne pozornosti in darila: modre kuverte, ki ga je vabila na zaslišanje. Namesto nove maše v Vrhpolju se je začela nova kalvarija: zaslišanja, hišni pripor v bogoslovju, nato je bil zaprt v Centralnih zaporih, v samici. Prve dni novembra 1951 je bil brez pojasnil, po številnih mučnih zaslišanjih, izpuščen. 11. novembra 1951 je lahko končno obhajal novo mašo v rojstni vasi Vrhpolje.

Prvo duhovniško mestu mu je bilo dodeljeno v župniji Ročinj in vikariatu Srednje. Z veseljem je stopil v Gospodov vinograd in z močno vero premagoval mnoge ovire, s katerimi se je srečal pri duhovniškem delu. Zelo hitro je začel ob sebi zbirati mlade. Iskal je nove oblike stika z mladimi, ki jim je želel posredovati oznanilo upanja, ki ga prinaša Jezus Kristus. Miklavževanja, izleti po hribih in počitniški dnevi za ministrante … Vse pa je skrbno spremljala milica. Zaslišanja in tudi ustrahovanja z različnimi kaznimi ga niso mogla ustaviti, saj je zaupal Gospodu.

V Ročinju se je rodila pobuda po ustanovitvi srednješolske veroučne skupine, ki pomeni začetek razvijanja mladinske pastorale in začetek gibanja POT. Prva srečanja za mlade so bila po pouku na železniški postaji v Novi Gorici. Skupina je hitro rasla in vznemirjala oblasti, zato so se preselili na Kapelo pri Gorici v zavetje frančiškanskega samostana. Mladi pa so želeli vedno več na poti poglabljanja vere in tako so se leta 1965 organizirale prve tedenske duhovne vaje v Stržišču. Po tem letu so se tedni selili v Log pod Mangartom, v Bavščico pri Bovcu in Gorenjo Trebušo in se končno leta 1975 ustalili v Stržišču.

Po 18. letih ga je duhovniška pot vodila naprej, v župnijo Deskle, kjer je bil 14 let. Tu je Vinko razširil delo z mladimi. Rodila se je študentska skupina v Ljubljani, ki je bila stalno v povezavi s prijatelji iz Italije in župnišče v Desklah je postal kraj stalnega zbiranja mladih. V Desklah so se rodili prvi dnevi zbranosti, ki so postali stalnica gibanja POT.

1983 je za dve leti bil premeščen v Novo Gorico, za duhovnega pomočnika in od tu nadaljeval delo pri Gibanju, ki je prav leta 1983 dobilo ime POT. Navdih za ime smo dobili v Apd 9,2. Tedni duhovnosti v poletnih mesecih, študentska skupina v Ljubljani, dnevi zbranosti med letom, srečevanja z duhovniki … so postajali stalnica njegovega služenja v Gospodovem vinogradu. Z veseljem je vključeval novih in novih prijateljev v tovarišijo gibanja POT in gibanje je postajalo vedno bolj prepoznavno v Cerkvi na Slovenskem.

Četrta postaja Vinkove duhovniške poti je bil Godovič, kjer je bil od leta 1985 do smrti, 29. maja 2001. Tudi župnijo Godovič je hitro zaznamoval s svojim delom z mladimi. Preuredil je kaščo v župnišču in začel sprejemati mlade na dneve zbranosti, šolo skupnosti, zakonce na redna mesečna srečanja … Župnija in Gibanje sta živeli v sožitju in dopolnjevanju.

Duhovnik Vinko Kobal je bil pričevalec Jezusa Kristusa in tako se je izteklo tudi njegovo zemeljsko življenje. Bolezen, ki je načela njegove telesne moči, ga ni zaustavila v izgorevanju za Kristusa in njegovo tovarišijo. Tudi v bolezni in trpljenju je bil priča Božje pozornosti in ljubezni do človeka, vse do 29. maja 2001, ko se je izteklo njegovo zemeljsko življenje.

Njegovi prijatelji smo na nagrobni spomenik zapisali besede pesmi, o kateri nam je pripovedoval z veliko pozornostjo: »In Gospod vsejal je seme«, ker verujemo, da se nič ne zgodi »brez veze« in tudi Vinkovo življenje, darovanje in delo je veliko znamenje njegovo ljubezni do Boga in človeka. Seme je vsejano in raste.