Nagovor g. Jožeta Mikuša na pogrebu od Jožice

Lansko leto je bilo za Jožico leto trpljenja in preizkušenj. Najprej je na cvetno soboto padla po stopnicah in bila potem prisiljena spremljati obrede velikega tedna doma na fotelju po radiu Ognjišče. Potem se je stanje izboljšalo in je lahko prihajala v cerkev k maši. V soboto pred božičem je dopoldne še zamenjala prte – so na oltarjih – ponoči se ji naenkrat stanje poslabšalo in so jo peljali na urgenco, kjer je ostala na opazovanju. Vrnila se je domov. Zdravje se ji je na videz vrnilo, videlo pa se je, da iz dneva v dan bolj peša. Oslabelo so jo ponovno peljali v bolnišnico, kjer je njeno utrujeno srce v sredo zjutraj za vselej obstalo. Zvečer prej je prejela sveto obhajilo in zakrament bolniškega maziljenja – sveto popotnico - in tako opremljena naslednje jutro prestopila prag večnosti in odšla k nebeškemu ženinu. Kaj lepšega.
Slabotna celo življenje je dosegla visoko starost. Letos 10. marca bi praznovala 88 let. Živela je v skladu s svojimi telesnimi močmi, pazila je nase in na svoje zdravje.
Njeno poslanstvo je bilo predvsem v duhovnem spremljanju. Tako so v osmrtnici na radiu Ognjišče predstavili njeno življenje.
Vsa leta mojega bivanja med vami je krepila svojo dušo z redno mesečno spovedjo. Ob tem sem sam spoznaval, kako sveta spoved človeku vrača notranji mir in daje moč vztrajanja. Preizkušnje in trpljenje. Iz njenih ust v božja ušesa. Bog jo je poslušal in krepil. Sveta evharistija ji je dajala potrebne moči. Izrazila je željo naj jaz opravim pogrebni obred in naj ne pretiravam v hvali. Nekaj pa je klub temu potrebni reči. Poleg duhovnega spremljanja, ki je zapisano v knjigi življenja in ga pozna edino Bog so tudi vidne stvari.

Kot prvo moram omeniti redno molitev rožnega venca pred vsako mašo v vročini in mrazu. Bili smo navajeni, ko smo prišli v cerkev, je Jožica molila rožni venec Vedno so se ji pridružili tudi drugi molivci. In sedaj.
Prva klop v cerkvi je prazna, kakor je prazna njena hiša. Imamo pa priprošnjico pri Bogu.
Njena velika skrb in ljubezen je bilo cerkveno perilo. Zlikani in poštirkani prti. Vedno lepi in sveži prtiči za mašno daritev, čiste albe. Vse, kar se je rabilo za najsvetejšo daritev, je moralo biti čisto in primerno za opravilo. Ne vem koliko let je skrbela za perilo, sem ji pa dolžan zahvalo za skrb in ljubezen ki je bila vložena v to delo. Vse je delala za božje plačilo.
Zavzeta je bila pri delu za Karitas. Od njene ustanovitve v času g. Stankota Ipavec do ukinitve župnije je v njej dejavno sodelovala. Za Božič in Veliko noč do covida smo obiskovali naše ljudi po domovih za ostarele in jim prinašali voščila in povezavo z domačim krajem. Tudi drugače je rada obiskovala bolne doma, bolnišnicah in domovih. Blizu so ji bili predvsem bolni, osamljeni in trpeči.
Zahvalo za njeno duhovno in gmotno podporo ji izreka tudi p. Jože Roblek, njen duhovni voditelj in spremljevalec. V duhu so z nami tudi uršulinke v Ljubljani in Škofji loki
Za konec. Za vse njeno delo – očito in skrito – naj ji dobri Bog, v katerega je verovala in vanj zaupala, da bogato plačilo pri sebi.
Gospod daj ji večni pokoj in večna luč naj ji sveti. Amen.